OD NAS SO SE POSLOVILI
IME IN PRIIMEK |
Leto rojstva |
Leto smrti |
ČLAN ZDRUŽENJA* ZSČ |
ZDENKA CAROVIČ |
1953 |
2022 |
OZSČ Ljutomer |
JANEZ STAJNKO |
1949 |
2022 |
OZSČ Ljutomer |
JOŽEF KOŠTI |
1959 |
2021 |
OZSČ Ljutomer |
RUDI ŽEVART |
1935 |
2021 |
OZSČ Velenje |
MARJAN RUČIGAJ |
1948 |
2021 |
IZ gornikov |
IVAN HERBERT KUKEC |
1942 |
2021 |
IZ mirovnikov |
JANEZ KRAJNC |
1939 |
2021 |
OZSČ Krško |
ALBIN BOGOLIN |
1950 |
2021 |
OZSČ Krško |
FRANC ŽIVIČ |
1965 |
2021 |
OZSČ Krško |
ANTON ZUPANC |
1955 |
2021 |
OZSČ Šentjur |
BOŽIDAR KRUMPAK |
1946 |
2021 |
OZSČ Šentjur |
ZDRAVKO PESKO |
1954 |
2021 |
OZSČ Trbovlje |
FRANC VOLAJ |
1948 |
2021 |
OZSČ Trbovlje |
MILKO VERŠEC |
1965 |
2020 |
OZSČ Brežice |
ILIJA PAJIČ |
1941 |
2020 |
OZSČ Krško |
ANTON RIHTER |
1938 |
2020 |
OZSČ Krško |
SREČKO KOSI |
1963 |
2020 |
OZSČ Ljutomer |
ANTON MULEC |
1942 |
2020 |
OZSČ Ljutomer |
MIROSLAV STERŽAJ |
1933 |
2020 |
OZSČ Ljutomer |
JOŽEF ŽIŽEK |
1950 |
2020 |
OZSČ Ljutomer |
VALENTIN KLEMENČIČ |
1943 |
2020 |
OZSČ Tržič in IZ gornikov |
IVAN KUKOVIČIČ |
1940 |
2019 |
OZSČ Krško |
MATEVŽ ZAKONJŠEK |
1940 |
2019 |
OZSČ Krško |
JOŽE BAHČIČ |
? |
2019 |
OZSČ Krško |
JOŽEF ANDERLIČ |
1966 |
2019 |
OZSČ Ljutomer |
RUDOLF FERLEŽ |
1941 |
2019 |
OZSČ Šentjur |
STANISLAV OGRIZEK |
1942 |
2019 |
OZSČ Šentjur |
FEDJA VRANIČAR |
1949 |
2018 |
IZ gornikov in IZ mirovnikov |
VEKOSLAV POŽEŠ |
1934 |
2018 |
OZSČ Koper |
DANIEL NOVAK |
1936 |
2018 |
OZSČ Krško |
FRANC PETROV |
1942 |
2018 |
OZSČ Kungota, Pesnica in Šentilj |
FERDO ŽAGAR |
1931 |
2018 |
OZSČ Šentjur |
MARJAN GROSEK |
1946 |
2018 |
OZSČ Šentjur |
PAVLE JEREB |
1939 |
2018 |
OZSČ Škofja Loka |
JANEZ SKOK |
1940 |
2017 |
OZSČ Koper |
DARKO MEDVEDEC |
1951 |
2017 |
OZSČ Krško |
ZDENKO ČAS |
1959 |
2017 |
OZSČ Mislinjska dolina |
SILVESTER ŠRIMPF |
1958 |
2017 |
OZSČ Šentjur |
BOŽO ROBIČ |
1956 |
2017 |
OZSČ Šentjur |
MIHAEL BUTARA-ALEKS |
1922 |
2016 |
OZSČ Ljubljana |
IVAN GRADIŠEK |
1924 |
2016 |
OZSČ Maribor |
MAKSIMILIJAN MAROŠEK |
1939 |
2016 |
OZSČ Mislinjska dolina in IZ gornikov |
FRANC PAVLIN |
1942 |
2015 |
OZSČ Krško |
DANIJEL MIŽIGOJ |
1935 |
2015 |
OZSČ Krško |
BOJAN KMECL |
1954 |
2015 |
OZSČ Šentjur |
ANDREJ MLINARIČ |
1949 |
2014 |
OZSČ Krško |
FRANC RAKAR |
1934 |
2014 |
OZSČ Krško |
NIKOLAJ ŽIBRET |
1938 |
2014 |
OZSČ Krško |
MIRKO HORVAT |
? |
2014 |
OZSČ Krško |
JOŽE HABINC |
? |
2014 |
OZSČ Krško |
STANKO SCHATZ |
1929 |
2014 |
OZSČ Kungota, Pesnica in Šentilj |
STANE KOTNIK |
1925 |
2014 |
OZSČ Ljubljana |
ZVONKO KNAFLIČ |
1930 |
2014 |
OZSČ Ljutomer |
IVO LAŠIČ |
1929 |
2013 |
OZSČ Ljutomer |
VLADIMIR GORJUP |
1929 |
2013 |
OZSČ Šentjur |
LUDVIK GOLOB |
1951 |
2012 |
OZSČ Šentjur |
* OZSČ: območno ali občinsko združenje ZSČ , IZ: interesno združenje ZSČ
Rudi Ževart 1935 – 2021

Sporočamo žalostno vest, da nas je zapustil major Rudi Ževart, član Komisije za nadzor delovanja Zveze slovenskih častnikov.
Pogreb pokojnega bo v petek 3. decembra 2021 ob 12. uri na pokopališču Podkraj-Velenje.
Major Rudi ŽEVART je bil član častniške organizacije že od leta 1960. Vsa leta njegovega poklicnega in prostovoljnega delovanja so bila usmerjena v področje obrambnih in vojaških zadev v Teritorialni obrambi ali civilni družbi. Je tudi veteran vojne za Slovenijo. Od leta 1990 do 1997 je bil predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Velenje in zatem do leta 2009 sekretar Združenja. V mandatu 2014-2018 in 2018-2022 je bil tudi član Komisije za nadzor delovanja Zveze slovenskih častnikov.
V želji obogatiti dejavnost častniške organizacije s sodelovanjem s častniki in podčastniki TO in kasneje SV je bil glavni pobudnik za organizacijo prvenstva slovenskih častnikov in podčastnikov v smučanju in streljanju pod nazivom GOLTE ter bil šestnajst let predsednik organizacijskega odbora tega dogodka, ki je postal tudi krovna aktivnost ZSČ. Za svoje delo je med ostalimi prejel tudi Zlato plaketo ZSČ leta 2006 in Priznanje ZSČ za izjemne dosežke leta 2017.
Slava mu!
Pavle Jereb 4. 2. 1939 – 9. 11. 2018

Višji štabni vodnik Pavle Jereb je bil v več mandatih član predsedstva Območnega združenja slovenskih častnikov Škofja Loka. Zahvaljujoč njegovi vztrajnosti in predanosti delovanju združenja je to združenje uspešno delovalo v preteklih letih. Kot predsednik takratnega Strelskega društva “Kopačevina” je znotraj OZSČ Škofja Loka ustanovil strelsko sekcijo, ki se uspešno udeležuje strelskih tekmovanj v okviru ZSČ in drugih sorodnih združenj. Je tudi udeleženec in veteran vojne za Slovenijo. Za svoje zasluge je prejel Bronasto medaljo ZSČ.
Pogrešali te bomo.
Predsednik OZSČ Škofja Loka, major Dušan Nardoni
Marjan Ručigaj (1948 – 2021)
|
|
V 74. letu je umrl član Združenja vojaških gornikov Slovenije Marjan Ručigaj.
Bil je ustanovni član združenja, gorski reševalec in alpinist ter velik ljubitelj in
poznavalec gora, gorske narave ter umetniške fotografije.
Združenje vojaških gornikov Slovenije je z njegovo smrtjo izgubilo predanega
člana, ki ga bomo zelo pogrešali.
Svojcem in prijateljem izrekamo iskreno sožalje.
|
|
|
V slovo Ivanu Herbertu Kukcu, 1942-2021
V SPOMIN: MILKO VERŠEC 1965-2020
JANEZ STANOVNIK – TINE
Nosilec partizanske spomenice 1941, najvišjega priznanja Zveze ZBVNOB Slovenije – Listine in več drugih odlikovanj ter častni meščan Ljubljane, velik človek, ki je na visokih družbenih položajih odločilno prispeval k osvoboditvi, osamosvojitvi, mednarodnemu ugledu in napredku Slovenije.
Zaradi odličnega sodelovanja Zveze združenj borcev za vrednost NOB Slovenije z Zvezo slovenskih častnikov ter v Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije je Janez Stanovnik leta 2009 prejel ZLATO PLAKETO ZVEZE SLOVENSKIH ČASTNIKOV, ki mu jo je vročil takratni predsednik ZSČ, polkovnik Miha Butara.

Umrl je član OZSČ Koper stotnik Vekoslav Požeš 1934 – 2018

Dragi Vekoslav,
v ponedeljek nas je presenetila žalostna novica, da si nepričakovano, toda za vedno odšel od nas.
Moram priznati, da si nikoli nismo predstavljali trenutka, da se bomo, tako kot danes, tukaj na tem mestu, za vedno poslavljali od tebe, dragega tovariša, izjemnega prijatelja, člana Občinskega združenja slovenskih častnikov Koper, spoštovanega človeka, s katerim so nas vezale mnoge trdne vezi, ki so nastajale skozi leta našega skupnega dela.
Vrsto let si delal na odgovornih mestih, predvsem pa nam je poznano tvoje delo na Občinskem združenju slovenskih častnikov Koper, kjer si bil več let sekretar združenja in kasneje član predsedstva. To so bila najpomembnejša leta v razvoju obrambnega sistema novonastale države, ko so se utrjevali temelji slovenske obrambe in osnove za oblikovanje slovenske vojske, ki smo jo dosegli z osamosvojitvijo v devetdesetih letih. Del tega, kar smo skupaj ustvarjali, pripada tudi tebi.
Ponosen si lahko na delo, ki si ga opravil. Povsod, kjer si delal, je za tabo ostajal sijaj predanega, vsega spoštovanja vrednega in marljivega človeka, strokovnjaka, ki je svoje veliko strokovno znanje nesebično razdajal drugim in ga vgrajeval v vse pore našega obrambnega sistema. Povsod so te imeli radi, bil si zelo priljubljen, spoštovan in drag član, prijatelj. V vsakem še tako napornem in težkem trenutku si znal popestriti razpoloženje in premagovati še tako zapletene razmere.
Dragi Vekoslav!
Dovoli mi, da v svojem imenu in v imenu Občinskega združenja slovenskih častnikov Koper, v teh zadnjih trenutkih slovesa izrečem globoko sožalje tvoji hčeri Doris, tvojim sorodnikom in vsem tvojim najbližjim.
Hvala ti za vse kar si storil dobrega, hvala ti za vsako lepo besedo, za vsako lepo dejanje, ki je krasilo tvoje življenje.
Pogrešali te bomo.
Predsednik OZSČ Koper, major Bojan Starc
Umrl je bivši predsednik OZSČ Mislinjske doline
Zdenko Čas 1959-2017
Dne 6. 6. 2017 je v 58 letu starosti umrl naš dolgoletni aktiven član ter bivši predsednik združenja, Zdenko ČAS . Od njega smo se poslovili 9. 6. 2017 na pokopališču v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Pogreba se je poleg sorodnikov, sokrajanov in še posebej planincev, udeležilo tudi veliko število članov domoljubnih organizacij; Zveze slovenskih častnikov, Zveze veteranov vojne za slovenijo in Združenja vojaških gornikov.
Zdenko ČAS je bil aktiven udeleženec v vojni za Slovenijo leta 1991. Kot častnik je v času vojne na območju Dravograda, uspešno poveljeval enoti vojaške policije. Njegova enota je izvajanja pomembne in zahtevne vojaško policijskih nalog na področju varovanja poveljstva in pri zajetju zveznih policistov. Naloge poveljnika je opravljal dosledno, strokovno in odgovorno. Za svoj prispevek v vojni je bil prejemnik spominskega znaka “Ubranili domovino” in bojnega znaka “Dravograd 1991”
Kasneje je bil vsestransko aktiven v domoljubnih in veteranskih organizacijah, še posebej v Območnem združenju slovenskih častnikov Mislinjske doline, kjer je bil štiri leta predsednik združenja. V časi njegovega predsedovanja združena je bil podpisnik Listine o sodelovanju z drugimi veteranskimi in domoljubnimi organizacijami, katere dogovore še danes uspešno uresničujemo.
Po ustanovitvi Združenja vojaških gornikov Slovenije, se je kot aktiven planinec, vključil tudi v to organizacijo, kjer je posebej skrbel za povezanost med gorniki in združenji ZSČ.
Zdenka je bil častnik s sposobnostmi vodenja ter združevanja članov, bil pripravljen sprejeti izziv in ga odgovorno ter z veliko mero samozavesti tudi uresničiti. Spominjali se ga bomo po vsem dobrem kar storil za naše združenje.
Območno združenje slovenskih častnikov Mislinjske doline
Umrl major Janez Skok 1940 – 2017
Dragi naš Janez
Vest, da te ni več med nami, me je globoko pretresla. Še pred kratkim sem govoril s tabo, ko smo se pripravljali na letni zbor društva upokojencev ministrstva za obrambo, pa si omenil, da si nekam marot. Niti približno pa si nisem mislil, da je tako hudo. Zahrbtna bolezen te je prehitro iztrgala iz naših vrst. Še vedno ne moremo dojeti, da te ne bo več na nobenem srečanju bivših sodelavcev, teritorialcev in pripadnikov slovenske vojske.
V Izolo si z bratom Markom v najstniških letih prišel za svojim očetom. Pripovedoval si, kako si kot dijak srednje tehnične šole v Ljubljani doživel kulturni šok na pomorski šoli v Piranu. Iz solidnega in discipliniranega dijaka si naenkrat postal „kanalja“, kot so takrat pred približno šestdesetimi leti znali predpostavljeni zmerjati po hodnikih pomorske šole. Šele pred tablo si lahko dokazal, da si spoštovanja vreden učenec, ki je prinesel kar nekaj znanja s seboj na novo šolo.
Vojsko si služil v šoli rezervnih oficirjev inženirstva in stažiral v Šabcu, kjer si bil „komandir skele“ – poveljnik splava na Savi. Tako se je začela ena od tvojih karier, vojaška. Druga je bila tehnična: kot konstruktor si se v Mehanotehniki ukvarjal z vsem nam poznanimi vlaki, ko si začel s pisalnim strojem, pa smo te „ugrabili“ teritorialci, da si prišel na delo v Občinski štab za teritorialno obrambo na delovno mesto načelnika za operativno-učne zadeve. Na vajah smo te namreč spoznali kot marljivega častnika – v TO si bil razporejen že od leta 1969. Koliko vikendov in koliko noči smo prebedeli, ko smo izvajali organizirana usposabljanja teritorialcev, predvsem v zaledju občine Koper. Koliko časa si z nami prebil v šotorih, v učnih centrih TO, na usposabljanjih v organizaciji Pokrajinskih štabov TO, Republiškega štaba TO, koliko tvojih predlogov smo obravnavali, da smo lahko uspešno izvedli dejavnost, koliko načrtovanj vaj si izdelal, nas dopolnjeval … Včasih smo se celo spričkali, vedno pa smo ostajali v najboljših prijateljskih in službenih odnosih.
Kot vsi, ki smo bili zaposleni v stalni sestavi teritorialne obrambe, si imel tudi ti več pomembnih dolžnosti, tako si bil po vojni formaciji operativni oficir brigade TO, ob reorganizaciji TO si aprila 1991 delal v novoustanovljenem Območnem štabu TO Izola, ki je deloval na območju Slovenske Istre, nazadnje, po osamosvojitveni vojni, v kateri si bil aktivni udeleženec in tako imel status veterana. Nazadnje si poveljeval poveljniški četi 430. mornariškega odreda in dosegel čin majorja.
Za svoja prizadevanja si prejel tudi številna državna, vojaška, častniška in veteranska priznanja in odlikovanja tako v bivši državi kot v novi, ki si jo pomagal ustvariti v osamosvojitveni vojni.
Med tem časom si si ustvaril družino in z ženo Giano sta dobila dve hčerki, Bredo in Metko, ki imata že svoji družini, otroke in vnuke. Ponosen si bil na njih in rad si pripovedoval o njihovih uspehih.
V pokoju si še vedno nemirnega duha raziskoval tehnične zadeve, se učil novih veščin in nemalokrat popravil ali celo izumil kakšno napravo. Sam si se naučil ravnati z računalnikom, si priskrbel opremo in se naučil digitalizirati stare filme, tako da si marsikomu omogočil, da je z novo tehnologijo ohranil spomine v obliki starih družinskih posnetkov. Tudi sam si na filmski trak lovil trenutke, ki si jih doživljal s svojo družino. Ti filmi so neprecenljivi in ohranjeni bodo, da si jih bodo lahko ogledovali tudi tvoji prapravnuki. Tehnika je tudi v pokoju ostala tvoja prva poklicna ljubezen in na koncu postala tvoj hobi, v katerem si neznansko užival.
Bolezen pride vedno nepričakovano. Ne glede na tvoj večni optimizem, na voljo, da bi jo premagal, pride čas, ko je ne moreš več premagati. Žal.
Draga Giana, Breda in Metka, dragi vnuki Nika, Tea, Alan in Matija in pravnukinji Julija in Ema, v imenu nekdanjih sodelavcev, častnikov, veteranov in prijateljev ter v svojem imenu vam izrekam iskreno sožalje.
Janez, naj ti bo lahka zemlja domača.
Ljubo Benevol
Umrl major Maksimilijan MAROŠEK 1939 – 2016
Dne 1.11. 2016 je v 78 letu starosti umrl naš dolgoletni in zelo aktiven član ter bivši predsednik združenja Maksimilijan MAROŠEK. Od njega smo se poslovili 5.11. 2016 na pokopališču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Pogreba se je poleg sorodnikov in sokrajanov, udeležilo veliko število članov domoljubnih organizacij; Zveze slovenskih častnikov, Zveze veteranov vojne za slovenijo, Združenja vojaških gornikov in Policijskega veteranskega združenja Sever.
Maksimilijan MAROŠEK je bil vsestransko aktiven v domoljubnih in veteranskih organizacijah. Posebej se je angažiran na področju obrambe in vojaške zgodovine. V Združenju slovenskih častnikov Mislinjske doline je bil dva mandata predsednik združenja, vseskozi pa je v tej organizaciji aktivno deloval v organih vodenja. Za svoje delo v tej organizaciji je prejel: Častni znak ZSČ, Plaketo ZSČ in Zlato plaketo ZSČ..
Po ustanovitvi Združenja vojaških gornikov Slovenije, se je kot navdušen planinec, vključil tudi v to organizacijo. Bil je nosilec aktivnosti vojaških gornikov na Koroškem, kjer je posebej skrbel za povezanost med gorniki in združenji ZSČ.
Maksimilijana bomo ohranili v lepem spominu, kot izredno aktivnega, prizadevnega in doslednega člana ZSČ. Spominjali se ga bomo po vsem dobrem kar storil za naše združenje.
Umrl polkovnik Stane Kotnik, nekdanji predsednik Zveze rezervnih vojaških starešin

|
|
V ponedeljek, 8. decembra 2014, smo na Žalah v Ljubljani pospremili Staneta KOTNIKA, rezervnega polkovnika, na njegovi zadnji poti. Bil je eden od vidnih članov ZSČ, ki je v pomembnem obdobju za slovensko častniško organizacijo dal izjemno velik prispevek. Vedno si je prizadeval za krepitev organizacije, pri čemer je posebno pozornost namenjal vojaško-strokovnem usposabljanju in izobraževanju vojaških častnikov in podčastnikov, članov združenj, ki so v tem času nosili glavno breme in odgovornost pri krepitvi in delovanju štabov in enot tedanje Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Kljub temu, da je v času službovanja opravljal pomembne državniške dolžnosti, saj je bil sekretar Sekretariata za borce in član tedanjega Izvršnega sveta Slovenije, je v mandatu 1982-1986 prevzel dolžnost predsednika slovenske častniške organizacije, ki je takrat štela preko šestinsedemdeset tisoč članov. Bil je tudi predavatelj na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede, kjer je kot pravnik posebno pozornost namenjal mednarodnemu vojnem pravu. Stane KOTNIK je bil tudi član drugih organizacij in društev. Posebno pozornost je namenjal slovenski poeziji in pravilni rabi slovenskega jezika.Na zadnji poti so ga poleg sorodnikov, prijateljev in vseh, ki so ga cenili, pospremile še delegacije ZSČ in OZSČ Ljubljane s prapori, kjer je bil tudi njen član, Društva upokojencev MORS, Zveze društev vojaških invalidov Slovenije in Zveze borcev za vrednote NOB. Ohranili ga bomo v trajnem spominu.
|
|
|
|
Umrl polkovnik Ivan Gradišek – ustanovitelj in prvi komandant Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske

|
|
Govor predsednika ZSČ dr. Alojza Šteinerja na pogrebni svečanosti za polkovnika Ivana Gradiška, ustanovitelja in prvega komandanta Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske
Spoštovani žalni zbor
Na mestu in ob trenutkih zadnjega slovesa smo se poleg žalujočega sorodstva, sosedov in znancev zbrali ljudje, ki smo pokojnega polkovnika Ivana Gradiška poznali kot partizanskega Dimitrija ali kot komandanta Teritorialne obrambe. Poznali smo ga kot vojaka in človeka zavezanega obrambi in vojaški uniformi. Njegova izjemno pestra vojaška pot in izkušnje, ki si jih je pri tem pridobil, so bile podlaga izstopajoče avtoritete pa tudi za prenašanje izkušenj na podrejene v vojaških organizacijah in kasneje na študente na fakulteti. Bil je vojaški vodja in pedagog, ki je zaznamoval tudi obdobje oblikovanja in nastajanja Teritorialne obrambe. Obrambne strukture v katero je že pred 47 leti verjel, da ima zasnovo slovenske vojske.
Življenjska pot Ivana Gradiška, ki je trajala polnih 91 let, je polna simbolike iz viharnih časov v katerih se je odvijala. To je pot borca in vojaka za domovino, pot upornika, tudi takrat ko z vojaškimi strukturami ni bil več neposredno povezan in je vztrajno skrbel za svojo bolno soprogo ali za svoj dom nedaleč stran od tega mesta. Ko mi je lansko leto opisoval svojo vojaško pot je izpostavil, da se je začelo v vojnem času januarja 1943, ko so ga mobilizirali v Arbeit dienst in po šestih mesecih premestili v učno vojaško enoto od koder sta z Stanetom Horvatom oktobra istega leta pobegnila. 21. oktobra 1943 je bil vključen v 3. bataljon Prešernove brigade, zatem pa bil do decembra 1944 v Jeseniško-bohinjskem odredu. Potem so ga vključili v jurišni bataljon 31. divizije, kjer je konec aprila 1945 kot komisar 1. čete bataljona sodeloval pri zavzetju vojašnice Rossetti na obrobju Trsta, kjer je bilo preko 1200 nemških in italijanskih vojakov, partizanov pa 74.
Po osvoboditvi ga je vojaška pot vodila v artilerijo in Požarevac, končal je oficirske vojaške šole in postal načelnik artilerije ter dosegel čin majorja. Tam se je tudi poročil z Radmilo – Rado Stojanović. Pot ga je potem vodila v Titov Veles v Makedonijo in po kočani višji vojaški šoli v Slovensko Bistrico, kjer je postal komandant artilerijskega bataljona in načelnik artilerije v mariborski diviziji. Zaradi bolezni so ga spomladi leta 1968 kot podpolkovnika upokojili.
Pa je vse skupaj trajalo le nekaj tednov, saj ga je v začetku septembra poklical general Svarun in mu v povezavi s češkoslovaško krizo naročil, da naj začnejo s pripravami za oblikovanjem teritorialnih enot po zgledu partizanske vojske. Kmalu je bil zopet izjemno delaven in bolezen je bila na stranskem tiru. Najprej je bil vodja priprav na Občini Maribor, zatem načelnik conskega štaba in kasneje komandant tega štaba in tudi prvi komandant Pokrajinskega štaba teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske. Pokojni Ivo je o teh časih in ljudeh s katerimi so ustanavljali teritorialno obrambo govoril z enakim zanosom in spoštovanjem, kot o partizanskih časih. Zaupal mi je, da je veliko idej in iniciativ prišlo ravno iz njegovih štabov TO. Iz časov, ko je bil naš komandant v teritorialni obrambi sem ga poznal tudi sam.
Leta 1980 nas je po reorganizaciji štabov TO zapustil in za osem let postal vodja katedre za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito na mariborski univerzi. S tem se je poslovil od aktivne vojaške službe, od prizadevanj za krepitve obrambne organiziranosti in pripravljenosti družbe pa ne. Svojo sposobnost prenosa znanj, izkušenj in prepričevanja je na Univerzi prenašal na mlado generacijo študentk in študentov. Poleg tega pa je nadaljeval aktivnosti v Zvezi rezervnih vojaških starešin Slovenije, za katero se je tudi v času delovanja v TO zelo razdajal. Ko sva se pogovarjala o tem obdobju, mi je dejal, da je vojska kot drevo, ki raste iz korenin in ne more obstati, če so te slabe ali ne rastejo v trdni prsti. Zato na tem mestu, kot predsednik Zveze slovenskih častnikov, ki nadaljuje poslanstvo, kjer je tudi pokojni Ivo Gradišek pustil pomemben pečat, izrekam globoko spoštovanje in zahvalo. Ko smo še pred dvema tednoma bili na Kredarici, kjer so srečali tudi še živeči trije borci, ki so nesli slovensko zastavo oktobra 1944 na vrh slovenskega očaka, je Ivotu spremljevalec dal vetrovko slovenske TO in naše častniške organizacije. Nasmehnil se je in kot bi hotel reči: Izpolnilo se je.
Spoštovani žalni zbor
Ivo Gradišek je imel rad Slovenijo in njeno vojsko. Veliko njegovih prizadevanj je bilo usmerjeno vanjo, njeno vzpostavljanje, razumevanje pa tudi ohranjanje. Njegova zemeljska pot se danes zaključuje. Nadaljuje se tista, ki je povezana z ohranjanjem spomina nanj in spoštljivega odnosa do tega v kar je verjel in ustvarjal. Tisti, ki smo ga poznali ali so bili njegovi sodelavci moramo poskrbeti, da ta pot ne bo prekinjena. Ali kot bi zapisal Emanuel Kant: Kdor živi v spominu drugih ni mrtev, je samo oddaljen. Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.
V imenu Zveze slovenskih častnikov in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje vsem žalujočim.
|
|
|
|
|
Umrl je generalmajor Mihael Butara – Aleks, nekdanji tajnik zveze rezervnih vojaških starešin in častni član OZSČ Ljubljana

|
Govor predsednika ZSČ dr. Alojza Šteinerja
na pogrebni slovesnosti za Miho Butara – Aleksom v Ljubljani, 1. aprila 2016
Spoštovani žalni zbor
Potem ko smo konec prejšnjega tedna onemeli v bolečini, smo se danes zbrali tukaj, na mestu večnega miru in počitka, da bi izrazili spoštovanje in se poklonili Mihaelu Butari Aleksu. V 94. letu starosti se je zaključila življenjska pot domoljuba, partizana, vojaškega komandanta, politika in generala.
Ponosen sem, da sem ga kot generalmajor Slovenske vojske osebno poznal, da smo ga še lansko leto srečevali v naših organizacijah Zveze Slovenskih častnikov in da sva januarja lansko leto imela pogovore kot general z generalom. Nisva jih končala, zato jih bom poskušal danes nadaljevati sam. Zato bo tudi v barvi glasu mojih današnjih poslovilnih besed in poklona čutiti bolečino in občutek izgube, čeprav generali to težko priznamo. Vem, da smo izgubili velikega človeka.
Veličina ljudi se ne šteje po slavi ali pomembnosti in Aleks bi dodal, da tudi po materialnem bogastvu ne. Ko mi je opisoval življenjska obdobja, se je spomnil številnih podrobnosti in s tem želel ponazoriti, kako je rastel iz malega in mu ni bilo nič podarjeno. Povsem jasne so bile tudi zgodbe mizarskega vajenca v Šentvidu izpred okupacije, opisovanje časa, ki ga je preživel v Narodni zaščiti v Ljubljani in odhod v partizane na Dolenjsko leta 1942. Dejal bi, da je dolžnost namestnika politkomisarja v bataljonu Tomšičeve brigade dobil kot kurir, ki je znal prenesti bataljonska povelja in jih velikokrat tudi pojasniti. Ko so ga tik pred pohodom 14. divizije na Štajersko, konec decembra 1943 postavili za politkomisarja v Šercerjevo brigado, je moral ponovno s hrabrostjo in priljubljenostjo doseči zaupanje v poveljniškem kadru in borcih.
Na najinih pogovorih je mene znameniti pohod 14. divizije, na katerega so se odpravili 6. januarja 1944 in po vstopu na Štajersko bili cel februar izpostavljeni nenehnim napadom in preganjanju, zanimal predvsem kot vojaška strategija in taktika. On pa bi opisoval svoje šercerjevce in ostale partizane iz Tomšičeve in Bračičeve brigade, kako so se borili in izginjali bodisi v snežnih metežih ali postavljenih sovražnih blokadah ali obročih. Zatem pa bi zrecitiral Kajuhove verze – Veš mama lepo je živeti. Če bi jaz omenil kakšen detajl iz osamosvojitvene vojne, bi Aleks dodal, če bi vas pa dobili, bi bili na istem kot mi, zato smo mi partizani bili prisiljeni nadaljevati pot skozi pekel.
Aleks bi svojo vojaško pot, po osvoboditvi označil kot pot od majorja do generalmajorja, kjer se je štelo, da so v vojni opravili praktičen del šolanja, potem pa so jih poslali še v vojaške šole, njega najprej v oficirsko šolo potem pa še v višjo vojno akademijo. Za sabo je imel službovanje v 14. diviziji v Varaždinu in kasneje v Vojvodini, na Državnem sekretariatu za narodno obrambo v Beogradu, v Mariboru in nazadnje kot poveljnik vojaškega območja v Ljubljani. Ko so ga leta 1969 upokojili, pa je vse skupaj trajalo le nekaj mesecev. V tistem času so začeli z oblikovanjem teritorialnih enot in je bil zopet zraven, od leta 1973 do 1978 pa republiški sekretar za ljudsko obrambo. Pogosto bi izpostavil občutke, ker so jim njihovo partizansko vojsko nekako vzeli. Nato bi dodal, da so bila slovenska prizadevanja za oblikovanje Teritorialne obrambe uspešna, ker so v tem ponovno prepoznavali značaj slovenske vojske.
Da bi ustvarili potrebne slovenske obrambne intelektualne potenciale so leta 1975 oblikovali katedro za splošni ljudski odpor na ljubljanski univerzi. Ko sem ga vprašal, ali so pogajana o tem res bila težavna, bi izpostavil, da so Stane Kotnik, Anton Bebler in on bili usklajeni in dodal, da je na koncu on podpisal ustrezen akt.
Na mestu in ob trenutkih zadnjega slovesa se pokojnega Mihaela Butaro partizanskega Aleksa, spominjamo kot vojaka in človeka zavezanega obrambi in vojaški uniformi in kot bi on pogosto izpostavil tovariša. Temu je zvesto sledil in za to je živel. Živel in razdajal pa se je tudi za povezovanje in razumevanja med potomci partizanov, upornikov, borcev za svobodo in neodvisnost. Pa ne le na načelni ravni, ampak v praksi v svoji družini. Pri tem je združil naravo očeta, dedka in pradedka in komisarski partizanski duh. Povezovanje generacij pa je počel tudi preko organizacije zveze rezervnih vojaških starešin, kjer je bil nekaj časa tudi tajnik republiške organizacije. Kar sijalo je iz njega, ko smo ga vabili na zbore Zveze slovenskih častnikov od Ljubljane, Laškega do Metlike. Ko ga je lansko leto ljubljanska častniška organizacija razglasila za častnega člana, se je nasmehnil in kot bi hotel reči: Izpolnilo se je!.
Spoštovani žalni zbor
Mihael Butara Aleks je bil partizan in general, ki je imel rad Slovenijo in njeno vojsko. Vanjo je bilo usmerjeno veliko njegovih prizadevanj, živel je za povezovanje njenih generacij, razumevanje vojske pa tudi njeno ohranjanje. Zato izrekam zahvalo Gardi Slovenske vojske, za izkazane vojaške časti. Če bi jih Aleks danes videl, bi bil ponosen naje.
Tukaj zbrani vemo in sporočamo, da danes, ko smo na generalovi zadnji poti, ne pomeni da bo odšel, ker bo ujet v naših srcih z lepimi spomini. K temu bi pesnik dodal, da kdor živi v srcih tistih, ki jih zapušča, ne umre. Tisti, ki smo ga poznali, ali so bili njegovi najbližji in sodelavci moramo poskrbeti, da pot, ki je povezana z ohranjanjem spomina nanj in spoštljivega odnosa do tega v kar je verjel in ustvarjal, ne bo prekinjena.
Na mestu in ob trenutkih zadnjega slovesa v imenu Zveze slovenskih častnikov in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje vsem žalujočim.
Dragi general Aleks, k zadnjemu vojaškemu pozdravu dodajam, naj ti bo lahka slovenska zemlja.
|
|
|