OD NAS SO SE POSLOVILI

* OZSČ: območno ali občinsko združenje ZSČ , IZ: interesno združenje ZSČ

Silvo Gregorič   1929 – 2024

Spoštovani član Zveze slovenskih častnikov, major, pripadnik nekdanje teritorialne obrambe, naš sotovariš od samih začetkov organiziranja ene najpomembnejših struktur obrambe naše domovine.

Danes se z žalostjo poslavljamo od tebe in se spominjamo, kako si pomembno prispeval pri izgradnji sistema splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, ki ga je še v bivši državi odločno zastavilo vodstvo republike.

Leta 1968 je bila ustanovljena teritorialna obramba, ki si ji od vsega začetka pripadal tudi sam in nam s svojimi izkušnjami iz NOB pomagal pri razvoju in usposabljanju novih enot za obrambo Slovenije ob morebitni agresiji in postale tako del oboroženih sil države.

Ob srečanjih smo se vedno radi razgovorili o tem, kako smo izvajali urjenja, bodisi v štabu, poveljstvih ali na samem terenu z našimi enotami. Na žalost je veliko dogodkov po 45 letih zbledelo, ostali pa so nam spomini na ožje sodelavce teritorialne obrambe in sekretariata za ljudsko obrambo, ki so bili takrat angažirani. Pomemben član te skupine si bil tudi ti, Silvo. Nemogoče je našteti vse dejavnosti, nepozabna pa so usposabljanja, ki si jim prisostvoval na vajah in so odločilno prispevala, da smo bili v začetku devetdesetih pripravljeni, da z bojem, v sodelovanju s slovensko milico in prebivalstvom na terenu, osamosvojimo Slovenijo in jo ubranimo pred agresorsko jugoslovansko armado.

Vedno smo bili predani ideji lastne obrambe domovine in dobro zamišljeni organizaciji splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite in žal, da se ta učinkovit koncept ni obdržal. Bil si eden od nosilcev razvoja novega obrambnega koncepta v Kopru, kjer je bilo najprej zastavljeno Poveljstvo partizanskih enot Koper, Izola, Piran, nato v okviru tega Istrski odred in končno Občinski štab teritorialne obrambe, katerega član si bil tudi ti. Določili ste vsebino dnevnega obroka teritorialca, zamenjali prvotne kape za planinske, šinjel za tipične planinske pelerine, tako da smo se že takrat razlikovali od ostalih teritorialcev bivše države.

Lepi spomini na druženja častnikov ostajajo. Spomini na vsakoletni častniški ples ob novem letu, spomini na dni, ko smo si nadeli uniforme in se udeleževali vaj. Nastajale so prijateljske vezi in zelo nam je hudo, kadar se poslavljamo od sotovariša.

V imenu Zveze slovenskih častnikov in nekdanjih teritorialcev izrekamo družini, sorodnikom in prijateljem iskreno sožalje.

Silvo, počivaj v miru. Naj ti bo lahka zemlja domača.

Andrejašič Darko   1951 – 2023

DARKU ANDREJAŠIČU V SLOVO v KOPRU 24. nov. 2023

Spoštovani pogrebni zbor!

Danes, ko se poslavljamo od našega prijatelja, očeta, soproga, teritorialca, veterana vojne za samostojno Slovenijo mi dovolite nekaj besed slovesa.

Darkove sposobnosti so kmalu opazili v novo razvijajoči se organizaciji Partizanskih enot Teritorialne obrambe in ga zaposlili na takratnem upravnem organu za ljudsko obrambo Obalnih občin v Kopru, kjer so razvijali pomorske in obalne enote teritorialne obrambe. Že takrat je pokrival delo referenta tehnike za enote TO. Takrat štaba TO še ni bilo formiranega, vendar je nekaj enot TO že bilo formiranih, opremljala pa jih je JLA, konkretneje Poveljstvo vojaškega okrožja Koper, in sicer s pričetkom leta 1969. Uradno se je Poveljstvo partizanskih enot KIP (Koper, Izola in Piran) formiralo 1. oktobra 1973 s sedežem v Kopru. To je trajalo do maja meseca 1975, ko so bili formirani občinski štabi TO v vseh občinah na obali pa tudi širše. Prevzel je naloge pomočnika za zaledje v OŠTO Koper. Po reorganizaciji TO in formiranju novih Pokrajinskih štabov za TO leta 1980, je bil postavljen za pomočnika poveljnika za zaledje pri Pokrajinskem štabu za Teritorialno obrambo Južnoprimorske, kjer so bili vključeni štabi in enote TO občin Izola, Koper, Piran in Sežana. Darko je z vso resnostjo začel z organizacijo zalednih služb in postavitvijo skladišč za shranjevanje orožja in vojaške opreme v Petroviji na Hrvaškem, ter vzdrževanjem le tega. Njegova strokovnost se je odrazila z odlično oceno kontrole nadzornih organov Glavne inspekcije narodne obrane – GINO takratne države. Žal smo po ukazu o oddaji orožja, ker smo ga imeli skladiščenega v objektih, ki so jih stražili pripadniki JLA, maja 1990 bili onemogočeni o uporabi le tega in samo po iznajdljivosti Darka in njegovih zalednikov uspeli izvzemati lastno orožje iz teh skladišč. Tako je bila Teritorialna obramba 4. PŠTO dobro oborožena in je usposobljena pričakala agresijo na novo državo Slovenijo 1991. Darko je postal pomočnik pokrajinskega načelnika Maneverske strukture narodne zaščite. Formiral je tajna skladišča orožja na terenu ter koordiniral delo pri prevzemu orožja iz skladišč JLA, ki smo ga odvažali pod pretvezo usposabljanja. Konec leta 1990, ko sta se PŠTO Južnoprimorske in Notranjske združila in po novem je nastal PŠTO Južnoprimorske s sedežem v Postojni. je bil postavljen za pomočnika za operativno zaledne zadeve v PŠTO Južnoprimorske v Postojni. V vojni za samostojno Slovenijo se je izkazal z odlično organizacijo oskrbe z materialno tehničnimi sredstvi za enote TO. Po vojni je nadaljeval delo v Slovenski vojski in leta 2008 končal svojo vojaško kariero z upokojitvijo s činom podpolkovnika. Kot neumoren teritorialec je več mandatov vodil organizacijo Društva upokojencev ministrstva za obrambo – DUMO Obalne sekcije in organiziral različne aktivnosti upokojenih delavcev iz obrambnih struktur na Obali. Vsako leto je bil glavni organizator srečanja vseh bivših zaposlenih v Teritorialni obrambi Južnoprimorske. Tako se nadaljujejo druženja, ki so prerasla v prijateljske odnose prav po zaslugi našega Darka.

Žal je tragična nesreča 18. novembra pretrgala nit njegovega ustvarjalnega življenja, drugi dan po slovesnosti ob 55. letnici ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije in 30. letnici Zveze veteranov vojne za samostojno Slovenijo, kar nismo mogli dojeti, saj je bil preveč povezan z nami vsemi, ki smo ga poznali. Dragi in spoštovani prijatelj Darko! S težkim srcem se poslavljam od tebe in ostal nam boš vsem, ki smo te poznali v trajnem spominu.

Naj ti bo lahka slovenska zemlja za katero si se tudi boril.

Vsem tvojim sorodnikom, posebej soprogi Mirjani, sestri Zdravki, hčerki Katji, vnukoma Rebeki in Manuelu, izrekam globoko sožalje vseh nas, ki smo te poznali.

Franc Anderlič

Vojno je aktivno preživel v sestavi PŠTO JP, po vojni pa se vrnil na Obalo in prevzel naloge pomočnika za zaledje v 43. ObMŠTO.

Po preformiranju OŠTO se je zaposlil v 220. Območnem štabu TO.

Vedno kot izkušen in kvaliteten zalednik oz. logistik.

Vojaško kariero je končal leta 2008 z upokojitvijo in činom podpolkovnika.

Tudi po upokojitvi je aktivno delal v veteranski organizaciji in Občinski organizaciji zveze slovenskih častnikov Koper.

V celotnem ciklusu njegovega dela v enotah in poveljstvih se je izkazal kot izredno kvaliteten in zanesljiv častnik ter mentor novim kadrom na njegovem področju.

 

Rudi Ževart    1935 – 2021

Sporočamo žalostno vest, da nas je zapustil major Rudi Ževart, član Komisije za nadzor delovanja Zveze slovenskih častnikov.

Pogreb pokojnega bo v petek 3. decembra 2021 ob 12. uri na pokopališču Podkraj-Velenje.

Pavle Jereb    4. 2. 1939 – 9. 11. 2018

Višji štabni vodnik Pavle Jereb je bil v več mandatih član predsedstva Območnega združenja slovenskih častnikov Škofja Loka. Zahvaljujoč njegovi vztrajnosti in predanosti delovanju združenja je to združenje uspešno delovalo v preteklih letih. Kot predsednik takratnega Strelskega društva “Kopačevina” je znotraj OZSČ Škofja Loka ustanovil strelsko sekcijo, ki se uspešno udeležuje strelskih tekmovanj v okviru ZSČ in drugih sorodnih združenj. Je tudi udeleženec in veteran vojne za Slovenijo. Za svoje zasluge je prejel Bronasto medaljo ZSČ.

Pogrešali te bomo.

Predsednik OZSČ Škofja Loka, major Dušan Nardoni

V slovo Ivanu Herbertu Kukcu, 1942-2021

V SPOMIN: MILKO VERŠEC 1965-2020

JANEZ  STANOVNIK – TINE

Nosilec partizanske spomenice 1941, najvišjega priznanja Zveze ZBVNOB Slovenije – Listine in več drugih odlikovanj ter častni meščan Ljubljane, velik človek, ki je na visokih družbenih položajih odločilno prispeval k osvoboditvi, osamosvojitvi, mednarodnemu ugledu in napredku Slovenije.

Zaradi odličnega sodelovanja Zveze združenj borcev za vrednost NOB Slovenije z Zvezo slovenskih častnikov ter v Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije je Janez Stanovnik leta 2009 prejel ZLATO PLAKETO ZVEZE SLOVENSKIH ČASTNIKOV, ki mu jo je vročil takratni predsednik ZSČ, polkovnik Miha Butara.

Umrl je član OZSČ Koper stotnik Vekoslav Požeš 1934 – 2018

Dragi Vekoslav,

v ponedeljek nas je presenetila žalostna novica, da si nepričakovano, toda za vedno odšel od nas.

Moram priznati, da si nikoli nismo predstavljali trenutka, da se bomo, tako kot danes, tukaj na tem mestu, za vedno poslavljali od tebe, dragega tovariša, izjemnega prijatelja, člana Občinskega združenja slovenskih častnikov Koper, spoštovanega človeka, s katerim so nas vezale mnoge trdne vezi, ki so nastajale skozi leta našega skupnega dela.

Vrsto let si delal na odgovornih mestih, predvsem pa nam je poznano tvoje delo na Občinskem združenju slovenskih častnikov Koper, kjer si bil več let sekretar združenja in kasneje član predsedstva. To so bila najpomembnejša leta v razvoju obrambnega sistema novonastale države, ko so se utrjevali temelji slovenske obrambe in osnove za oblikovanje slovenske vojske, ki smo jo dosegli z osamosvojitvijo v devetdesetih letih. Del tega, kar smo skupaj ustvarjali, pripada tudi tebi.

Ponosen si lahko na delo, ki si ga opravil. Povsod, kjer si delal, je za tabo ostajal sijaj predanega, vsega spoštovanja vrednega in marljivega človeka, strokovnjaka, ki je svoje veliko strokovno znanje nesebično razdajal drugim in ga vgrajeval v vse pore našega obrambnega sistema. Povsod so te imeli radi, bil si zelo priljubljen, spoštovan in drag član, prijatelj. V vsakem še tako napornem in težkem trenutku si znal popestriti razpoloženje in premagovati še tako zapletene razmere.

Dragi Vekoslav!

Dovoli mi, da v svojem imenu in v imenu Občinskega združenja slovenskih častnikov Koper, v teh zadnjih trenutkih slovesa izrečem globoko sožalje tvoji hčeri Doris, tvojim sorodnikom in vsem tvojim najbližjim.

Hvala ti za vse kar si storil dobrega, hvala ti za vsako lepo besedo, za vsako lepo dejanje, ki je krasilo tvoje življenje.

Pogrešali te bomo.

Predsednik OZSČ Koper, major Bojan Starc

Umrl je bivši predsednik OZSČ Mislinjske doline

Zdenko Čas 1959-2017

Dne 6. 6. 2017 je v 58 letu starosti umrl naš dolgoletni aktiven član ter bivši predsednik združenja, Zdenko ČAS . Od njega smo se poslovili 9. 6. 2017 na pokopališču v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Pogreba se je poleg sorodnikov, sokrajanov in še posebej planincev, udeležilo tudi veliko število članov domoljubnih organizacij;  Zveze slovenskih častnikov, Zveze veteranov vojne za slovenijo in Združenja vojaških gornikov.

Zdenko ČAS je bil aktiven udeleženec v vojni za Slovenijo leta 1991. Kot častnik je v času vojne na območju Dravograda, uspešno poveljeval enoti vojaške policije. Njegova enota je izvajanja pomembne in zahtevne vojaško policijskih nalog na področju varovanja poveljstva in pri zajetju zveznih policistov. Naloge poveljnika je opravljal dosledno, strokovno in odgovorno. Za svoj prispevek v vojni je bil prejemnik spominskega znaka “Ubranili domovino” in bojnega znaka “Dravograd 1991”

Kasneje je bil vsestransko aktiven v domoljubnih in veteranskih organizacijah, še posebej v Območnem združenju slovenskih častnikov Mislinjske doline, kjer je bil štiri leta predsednik združenja. V časi njegovega predsedovanja združena je bil podpisnik Listine o sodelovanju z drugimi veteranskimi in domoljubnimi organizacijami, katere dogovore še danes uspešno uresničujemo.

Po ustanovitvi Združenja vojaških gornikov Slovenije, se je kot aktiven planinec,  vključil tudi v to organizacijo, kjer je posebej skrbel za povezanost med gorniki in združenji ZSČ.

Zdenka je bil častnik s sposobnostmi vodenja ter združevanja članov, bil pripravljen sprejeti izziv in ga odgovorno ter z veliko mero samozavesti tudi uresničiti.   Spominjali se ga bomo po vsem dobrem kar storil za naše združenje.

Območno združenje slovenskih častnikov Mislinjske doline

Umrl major Janez Skok 1940 – 2017

Dragi naš Janez

Vest, da te ni več med nami, me je globoko pretresla. Še pred kratkim sem govoril s tabo, ko smo se pripravljali na letni zbor društva upokojencev ministrstva za obrambo, pa si omenil, da si nekam marot. Niti približno pa si nisem mislil, da je tako hudo. Zahrbtna bolezen te je prehitro iztrgala iz naših vrst. Še vedno ne moremo dojeti, da te ne bo več na nobenem srečanju bivših sodelavcev, teritorialcev in pripadnikov slovenske vojske.

V Izolo si z bratom Markom v najstniških letih prišel za svojim očetom. Pripovedoval si, kako si kot dijak srednje tehnične šole v Ljubljani doživel kulturni šok na pomorski šoli v Piranu. Iz solidnega in discipliniranega dijaka si naenkrat postal „kanalja“, kot so takrat pred približno šestdesetimi leti znali predpostavljeni zmerjati po hodnikih pomorske šole. Šele pred tablo si lahko dokazal, da si spoštovanja vreden učenec, ki je prinesel kar nekaj znanja s seboj na novo šolo.

Vojsko si služil v šoli rezervnih oficirjev inženirstva in stažiral v Šabcu, kjer si bil „komandir skele“ – poveljnik splava na Savi. Tako se je začela ena od tvojih karier, vojaška. Druga je bila tehnična: kot konstruktor si se v Mehanotehniki ukvarjal z vsem nam poznanimi vlaki, ko si začel s pisalnim strojem, pa smo te „ugrabili“ teritorialci, da si prišel na delo v Občinski štab za teritorialno obrambo na delovno mesto načelnika za operativno-učne zadeve. Na vajah smo te namreč spoznali kot marljivega častnika – v TO si bil razporejen že od leta 1969. Koliko vikendov in koliko noči smo prebedeli, ko smo izvajali organizirana usposabljanja teritorialcev, predvsem v zaledju občine Koper. Koliko časa si z nami prebil v šotorih, v učnih centrih TO, na usposabljanjih v organizaciji Pokrajinskih štabov TO, Republiškega štaba TO, koliko tvojih predlogov smo obravnavali, da smo lahko uspešno izvedli dejavnost, koliko načrtovanj vaj si izdelal, nas dopolnjeval … Včasih smo se celo spričkali, vedno pa smo ostajali v najboljših prijateljskih in službenih odnosih.

Kot vsi, ki smo bili zaposleni v stalni sestavi teritorialne obrambe, si imel tudi ti več pomembnih dolžnosti, tako si bil po vojni formaciji operativni oficir brigade TO, ob reorganizaciji TO si aprila 1991 delal v novoustanovljenem Območnem štabu TO Izola, ki je deloval na območju Slovenske Istre, nazadnje, po osamosvojitveni vojni, v kateri si bil aktivni udeleženec in tako imel status veterana. Nazadnje si poveljeval poveljniški četi 430. mornariškega odreda in dosegel čin majorja.

Za svoja prizadevanja si prejel tudi številna državna, vojaška, častniška in veteranska priznanja in odlikovanja tako v bivši državi kot v novi, ki si jo pomagal ustvariti v osamosvojitveni vojni.

Med tem časom si si ustvaril družino in z ženo Giano sta dobila dve hčerki, Bredo in Metko, ki imata že svoji družini, otroke in vnuke. Ponosen si bil na njih in rad si pripovedoval o njihovih uspehih.

V pokoju si še vedno nemirnega duha raziskoval tehnične zadeve, se učil novih veščin in nemalokrat popravil ali celo izumil kakšno napravo. Sam si se naučil ravnati z računalnikom, si priskrbel opremo in se naučil digitalizirati stare filme, tako da si marsikomu omogočil, da je z novo tehnologijo ohranil spomine v obliki starih družinskih posnetkov. Tudi sam si na filmski trak lovil trenutke, ki si jih doživljal s svojo družino. Ti filmi so neprecenljivi in ohranjeni bodo, da si jih bodo lahko ogledovali tudi tvoji prapravnuki. Tehnika je tudi v pokoju ostala tvoja prva poklicna ljubezen in na koncu postala tvoj hobi, v katerem si neznansko užival.

Bolezen pride vedno nepričakovano. Ne glede na tvoj večni optimizem, na voljo, da bi jo premagal, pride čas, ko je ne moreš več premagati. Žal.

Draga Giana, Breda in Metka, dragi vnuki Nika, Tea, Alan in Matija in pravnukinji Julija in Ema, v imenu nekdanjih sodelavcev, častnikov, veteranov in prijateljev ter v svojem imenu vam izrekam iskreno sožalje.

Janez, naj ti bo lahka zemlja domača.

Ljubo Benevol

Umrl major Maksimilijan MAROŠEK 1939 – 2016

Dne 1.11. 2016 je v 78 letu starosti umrl naš dolgoletni in zelo aktiven član ter bivši predsednik združenja Maksimilijan MAROŠEK. Od njega smo se poslovili 5.11. 2016 na pokopališču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Pogreba se je poleg sorodnikov in sokrajanov, udeležilo veliko število članov domoljubnih organizacij;  Zveze slovenskih častnikov, Zveze veteranov vojne za slovenijo, Združenja vojaških gornikov in Policijskega veteranskega združenja Sever.

Maksimilijan MAROŠEK je bil vsestransko aktiven v domoljubnih in veteranskih organizacijah. Posebej se je  angažiran na področju obrambe in vojaške zgodovine. V Združenju slovenskih častnikov Mislinjske doline je bil dva mandata predsednik združenja, vseskozi pa  je v tej organizaciji aktivno deloval v organih vodenja.  Za svoje delo v tej organizaciji je prejel: Častni znak ZSČ, Plaketo ZSČ  in  Zlato plaketo ZSČ..

Po ustanovitvi Združenja vojaških gornikov Slovenije, se je kot navdušen planinec,  vključil tudi v to organizacijo. Bil je nosilec aktivnosti vojaških gornikov na Koroškem, kjer je posebej skrbel za povezanost med gorniki in združenji ZSČ.

Maksimilijana bomo ohranili v lepem spominu, kot izredno aktivnega, prizadevnega in doslednega člana ZSČ. Spominjali se ga bomo po vsem dobrem kar storil za naše združenje.