Tudi letos se naša ekipa ZSČ OZ Ljubljana tradicionalno udeležuje pohoda na Triglav. Že drugič smo na vrh ponesli tudi Krovni prapor ZSČ. S Pokljuke smo na pot krenili 10.7.2026 ob 5 uri zjutraj. Naši 7 članski ekipi se je pridružil tudi Dušan Presetnik bivši predsednik OZVVS Ljubljana, ki je s seboj tovoril 9kg težki pršut, pa še podstavek za rezanje zraven. Njegova dobrodelna zamisel ob jubileju 40. pohodu ni bila slaba, av praksi zaradi teže težje izvedljiva. Kot vsako leto smo pot obvladovali po etapah. Prvi postanek na Jezercih, drugi na Studorskem prevalu in tretji pri Vodnikovem domu, kjer si po navadi natočimo vodo za na pot. A letos zaradi suše vode ni bilo. Naslednji počitek na Konjskem sedlu in naprej do doma Planika. Tu smo se od Dušana poslovili, je šlo zastran teže le prepočasi. On se poda do doma na Kredarici, mi pa v steno Malega Triglava in prek grebena na vrh Triglava. Na grebenu Beti obrne, ostalih 6 pa nadaljujemo in uspešno osvojimo vrh Triglava. Sledi obvezno slikanje in krst Gašperja in Nataše, ki sta bila prvič. Beti je vrh osvojila že na 2 pohodih, Sanja in Nuša prav tako, Jani pa itak že četrtič z menoj. Moj pa je bil 17. zaporedni vsakoletni vzpon na vrh na pohodih in to vedno s praporom. Prej z veteranskim, pozneje s častniškim.
Sestop na Kredarico, kjer smo ob 16 uri opravili proslavo. Zapelo se je tudi nekaj partizanskih pesmi. Zvečer pa smo ob Dušanovem pršutu v koči veselo nazdravili.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se vrnili nazaj po poti pristopa na Rudno polje, kjer smo se ob 13 uri udeležili osrednje proslave. Kot vsako leto je prišlo veliko število obiskovalcev in praporščakov. V ešalonu smo šli štirje praporščaki zvez na čelu: ZVVS, ZD Sever, ZB NOB in ZSČ. Za nami predsedniki oziroma namestniki predsednikov zvez. Potem prapori s Triglava in za njimi vsi ostali. Še prej pa so odšli na prizorišče pohodniki s Triglava. Ešalon zastavonoš, je vodil Dominik Grmek. Zvezo slovenskih častnikov na krovni ravni sva zastopala, jaz z zveznim praporom in generalni sekretar poročnik Slavko Jurman, kot namestnik predsednika.
Poleg organizacijskega odbora so bili prisotni visoki gosti s politiko, župan občine Bohinj itd. Zadnja partizanka, ki je leta 1944 s partizansko patruljo dosegla vrh Triglava in nanj izobesila slovensko zastavo, je žal lani decembra preminula. Bil je pa prisoten Janez Brojan mlajši, ki je leta 1991 vodil ekipo na vrhu Triglava, ki je ob osamosvojitvi na vrh prinesla 9m veliko zastavo in jo obesila na 12m visoki drog. Slavnostna govornica je bila predsednica dr. Nataša Pirc Musar. Po protokolarnem delu je sledil odhod praporščakov. Sledil je kulturni program, katerega pa je zmotila nevihta s točko. Prav ob zaključni pesmi »Vstala Primorska« se je najhuje razbesnelo. Kot bi narava hotela simbolno prikazala, kako »nevihtna« je bila tudi borba slovenskih partizanov za svobodo slovenskega naroda, pa tudi osamosvojitev leta 1991.
Fotografije in besedilo: Stanislav Dobravc
