V Območnem združenju slovenskih častnikov Bela krajina (OZSČ BK) tudi letos nadaljujemo dolgoletno tradicijo organiziranja orientacijskih pohodov ob državni meji z Republiko Hrvaško. Tokratni pohod smo izvedli v soboto, 25. aprila 2026, v slikoviti Poljanski dolini, kjer smo ob reki Kolpi združili gibanje, izobraževanje in prijetno druženje.
Čeprav smo tako imenovano zeleno mejo v preteklosti že večkrat prehodili, tudi v času, ko je bila to še schengenska meja, ostaja naš cilj postopno obhoditi tudi vodno mejo ob Kolpi. Reko smo sicer že večkrat preveslali, vendar pohod ob njenem bregu ponuja drugačen pogled na naravne in zgodovinske značilnosti tega območja.
Pohod smo začeli v Predgradu, kjer smo se udeleženci zbrali pred kulturnim domom. Po pozdravnem nagovoru našega predsednika, stotnika Antona Krašovca, so sledile strokovne predstavitve. Naš član in domačin, stotnik Boris Lovrenčič, nam je podal poglobljen zgodovinski pregled Poljanske doline in Predgrada, podpolkovnik Anton Šuklje pa je najprej podal geografsko in topografsko orientacijo, nato pa predstavil še dogajanje v teh krajih med drugo svetovno vojno ter osamosvojitveno vojno leta 1991.
Po uvodnem delu smo se podali na približno sedem kilometrov dolgo pot, primerno za vse pohodnike. Pot nas je vodila iz Predgrada po strmi stezi do vasi Dol ob Kolpi, nato pa ob reki skozi Prelesje do vasi Kot. Vodil nas je naš član, domačin major Jože Vajdetič, ki je pohod dodatno obogatil s svojim poznavanjem lokalnega okolja.
V Kotu smo se ustavili na počitku pri rojstni hiši našega člana Borisa Lovrenčiča, kjer sta nas s soprogo prijazno pogostila. Okrepljeni smo pot nadaljevali skozi Sodevce, mimo mejnega mostu (prehoda) Sodevci (SLO)–Blaževci (HR), skozi Dečino in naprej ob bistri Kolpi vse do Gorenjih Radencev. Tu je predsednik Krašovec izvedel kratko analizo pohoda.
Zaključek pohoda je potekal v sproščenem in prijateljskem vzdušju. Iz Radencev so se trije pohodniki vrnili peš, ostale pa nas je minibus odpeljal nazaj v Kot, kjer smo se v gostišču odžejali in okrepčali s toplim obrokom ter ob druženju strnili vtise. Udeleženci smo enotno poudarili, da je bil pohod izjemno prijeten – zaznamoval ga je lep pomladni dan, slikovita in ne preveč zahtevna trasa ter bogat program, iz katerega smo odnesli veliko novega znanja.
Tovrstni pohodi za nas predstavljajo pomemben del delovanja, saj poleg ohranjanja telesne pripravljenosti krepijo tudi poznavanje domačega okolja, zgodovine ter pomena državne meje. Obenem utrjujemo vezi med člani in spodbujamo sodelovanje v širši skupnosti.
Besedilo: Peter Golobič
Fotografije: Anton Krašovec in Peter Golobič





