Povzetek iz poročila vodje pohoda!Vztrajnost je marljivost in marljivost je moč homogene, predvsem pa domoljubne skupine, katero že desetletje s skupnimi močmi gradimo pohodniki iz Nanosa na Triglav!
Ne glede na to, ali je pohod jubilejen ali ne, je vsak po svoje čudovit in posebej namemben. Je težak in zelo naporen, vendar za domoljubne pripadnike nekaj svojevrstnega in posebnega!
Tudi letos smo pohod, kateri je že enajsti zapored pohodniki pod okriljem veteranskih organizacij območnih združenj OZVVS in OZ za vrednote NOB Ajdovščina/Vipava, več kot z odliko opravili.
Pohod, katerega vsako leto vodimo pod geslom: »Po poteh spomina in opomina vojn iz leta 1941-1945 in 1990-1991«, smo pričeli v ponedeljek 06. julij 2015 s prelepim jasnim jutrom izpred obeležij vojn ob Vojkovi koči na Nanosu. Na vrh naše domovine TRIGLAV, smo v prelepem jutru stopili v petek 10. julij 2015 ob natanko 10 uri in 21 minut. Zaključek pohoda pa smo zaokrožili med več tisočero množico pohodnikov in obiskovalcev zaključne prireditve na Pokljuki (Rudno Polje), v soboto 11. julij 2015 ob 13 uri! Uspešno smo se veseli, vendar vidno utrujeni s težkimi nogami vrnili v Vipavsko dolino isti dan okrog 18 ure.
Kratek opis pohoda!
Pohod se je neuradno pričel s prevozom izpred Vipavske vojašnice ob pol petih zjutraj.
S postrojem ob 06 uri zjutraj izpred Vojkove koče na Nanosu in poklonom trem simbolom za prizadevanje slovenske samostojnosti: spomeniku Tigrovcem, (kateri ustavni sestanek je bil prav na Nanosu), spomeniku narodnemu heroju Janku Premrlu – Vojku, (slednji je s svojim vodom deloval na območju Nanosa med Italijansko in Nemško ofenzivo) in veteranskemu obeležju na mestu, kjer je bila med osamosvojitveno vojno 1991 leta med raketiranjem oddajnika napadena takratna Teritorialna obramba, se je uradno pohod tudi pričel.
Slavnostno nas je nagovori in pozdravil predsednik OZVVS Ajdovščina/Vipava g. Ivan Marc. Prav tako nam je v pismu, pozdravne besede namenil tov. Božo Novak, predsednik OZ za vrednote NOB obeh občin.
Če je bil lanski pohod jubilejni 10 zapored, pa so letošnjega zaznamovali trije dogodki!
V zadnjih letih, predvsem v lanskem se naš korak žal ustavlja tudi na njivah večnega in prezgodnjega počitka naših umrlih pohodnikov. Tako je bil letošnji pohod v sklopu duha spomina in opomina v celoti posvečen naši pokojni Zmagi Pergar iz Lokavca.
Zmaga je bila naš drugi najstarejši pohodnik, katera je žal nenadoma preminula v lanskem letu. Kako zelo pomemben člen verige pohodnikov je bila, si lahko preberete v našem zborniku, ki je izšel na našo deseto obletnico pohodov, kateri pohod je v lanskem in njenem žal zadnjem letu več kot uspešno izpeljala.
Letošnji pohod sta zaznamovala naša posebna gosta, kar si pohodniki štejemo v veliko čast! To sta bila General Major Slovenske vojske, g. dr. Alojz Šteiner in Polkovnik Slovenskvojske g. Emil Velikonja iz Tihe Doline na Predmeji.. Spoštovani general je z nami več kot uspešno prehodil prvi dan etape cca 43km dolgo pot od Nanosa do Tihe doline na Predmeji.
Tako kot vsako leto, smo tudi letos prisostvovali na osrednji veliki proslavi na Pokljuki, katero je zaznamovala kar dvojna obletnica: »70 let zmage nad nacizmom in fašizmom, ter 30 let spominskih pohodov, v spomin pristopa treh partizanskih patrulj v letu 1944 na vrh TRIGLAVA in njegovo osvoboditev.
V veselje in čast mi je, da je po nekaj letnem premoru ponovno z nami na pohodu predani planinec, naša starosta in Ajdovski občinski svetnik tov. Anton Kreševec.
Prav tako sem močno ponosen na vse udeležence pohoda, saj je vsak po svoje izjemen in predan domovini, predvsem pa zvesti prijatelj. Vse pohvale gredo naši logistični oskrbi tovarišu Kovač Vinku iz Lokavca, kateri za nas zvesto skrbi že dobro desetletje.
V letošnjem letu sta bila med nami tudi dva nova člana Katja Žagar iz Nove Gorice in Zmago Stegovec iz Ajdovščine. Oba sta svojo udeležbo več kot opravičila!
V čast si štejem, da imam poleg ostalih izjemnih pohodnikov v vrsti tudi take, mimo katerih ni moč zamolčati besede.
Poleg pokojne Zmage Pergar je tu njena sestra Adrijana Furlan. Obe sta hčeri prekaljenega borca znamenite XIV Divizije; v brigadi Ljuba Šercerja tov. Vilibald Sobana iz Lokavca. Vilibald je bil znan v mnogih partizanskih in zgodovinskih knjigah (Pekoči sneg.,..xiv div….). Med drugim je preživel znameniti pohod divizije na Štajersko s hudimi omrzlinami.
Izjemno močan vtis pohodniške skupine pa zaključujeta Martina Vodopivec in njen sin (naš najmlajši pohodnik do sedaj) Borut iz naselja Žapuže pri Ajdovščini.
To sta hči in vnuk Alojza Vodopivca; pripadnika Gradnikove brigade in prav tiste prve patrulje ki se je 3.5.1944 povzpela na vrh Triglava. Alojz je z nalogo zavarovanja pristopa na vrh očaka z mitraljezom varoval pristop patrulje proti vrhu!
Pot nas je v prelepi jutranji zarji vodila po robu Nanoške planote, kjer so nas pozdravili številni tropi Gamsov, žvrgolenje ptic in neskončno število travniških rož, lilij,…!
V športnem parku na Gradišču nad Vipavo nas je pozdravil in nagovoril župan občine Vipava g. mag. Dr. veterinarske medicine Ivan Princes.
V nadaljevanju nas je proti Ajdovščini spremljala letos najznosnejša vročina, katera je krepko presegala čez 35°C.
V Ajdovščini smo se zaustavili in poklonili obeležju iz leta 1991 na »Šturskem mostu«, ter pri spomeniku padlim iz 2 vojne v bližini občine, kjer nas je sprejel in nagovoril Ajdovski župan g.Tadej Beočanin.
V nadaljevanju smo v Ajdovščini in v Lokavcu obiskali grobova naših pohodnikov.
V Lokavcu so nas sprejeli predsednik in predstavniki Okrajnega ZB za vrednote NOB-Lokavec, katerim se za zvesto okrepčilo in sprejem v imenu pohodnikov iskreno zahvaljujem.
Po daljšem okrepčilu na domu pokojne Zmage, katerim sinovom sorodnikom in g. Stresu se prav tako lepo zahvaljujem za sprejem, smo v poznih popoldanskih urah prispeli na cilj prvega dne v Tiho Dolino na Predmeji k Marjetki. Kako slastno sta z možem pripravila polento z ocvirki in domačim kislim mlekom je zelo težko opisati, še posebno če si hudo lačen.
Naslednji dan je bila za nas najdaljša in najnapornejša etapa v dolžini cca 46km več ali manj asfaltne poti. Čeprav smo se na pot podali že zgodaj zjutraj (okrog petih) nas je v Čepovanski dolini spremljal najhujši vročinski val preko 40°C!.
Povrh vsega sem med potjo izvedel, da zaradi izrednega zemeljskega plazu v Pologu ne bom mogel nadaljevati poti (naslednji dan)! Tako sem moral v naslednjem dnevu izbirati drugo in edino pot in to je čez Razor!
Prav ta odločitev in sreča v nesreči, pa je v tretjem dnevu zaznamovala še en naključen in srečen dogodek. Jaz pravim temu, da se to morda dogodi zgolj enkrat na 1000 let.
Po vzponu čez Razor planino in greben Globoko se je Marjo Vidmar-Lepi spomnil, da se lahko srečamo s kolegi pohodniki iz OZVVS Radovljica/ Radovljica – Triglav, saj se priključujemo na njihovo pot. Marjo me je v hipu poprej pobaral ali je to možno da se srečamo, na kar sem mu to tudi pritrdil! Vzel je telefon in poizkušal doklicati našega kolega, pa smo se »glej ga zlomka« prej srečali iz ene in druge strani, prav na razpotju! Presenečenje je bilo POPOLNO! Skupaj smo nadaljevali pot in dan zaključili v koči pod Bogatinom. Prav pred prihodom na cilj tretjega dne (cca 15minut) nas je močil rahel dež, medtem ko smo z grozo oprezali v smeri Sedmerih Triglavskih jezer z nenavadnim grozečim šumenjem in belino. Po nekaj urah smo bili priča videnju in pričevanju planincev kako veliki ledeni kosi (kvadri velikosti cca: 7x3x3cm) so jih poškodovali.
Hvaležen sem, da je tudi tokrat nas »HRABRE« obvarovala sreča!
Četrti dan je precej deževen in meglen. Vlaga je bila precejšnja. Med potjo proti koči pri Sedmerih jezerih, smo z grozo strmeli v posledice omenjene toče.
V Koči pri jezerih dohitimo pohodnike, naše zveste kolege iz OZVVS Istra/ Ankaran-Triglav. Prav slednji nam pokažejo velike modrice in udarce od toče na rokah in temenih, ko so se le ti hoteli zavarovati pred njo.
Po počitku vse tri veteranske organizacije pohodnikov nadaljujemo pot po dolini sedmerih jezer in proti vzponu zloglasnih Hribaric skupaj (pokojna Zmaga jih je preimenovala v :«Kurbarice!«), kjer nas za spremembo spremlja sonce!
Na razpotju poti proti domu Planika se Ankarančani odpravijo v omenjeno smer, medtem ko z Radovljico nadaljujemo do koče na Doliču. Tu preživimo skupno noč in si naberemo moči za naskok na vrh Triglava naslednji dan.
Zarana postrojim pohodnike, kjer skupaj s kolegi iz Radovljice vzdignemo in pozdravimo državno zastavo (Marjo iz Ustij jo s pomočjo ribiške palice privzdigne)! Nato pa strm, lep, sončen vendar vetrovno mrzel vzpon po vojaški »mulatieri« čez Triglavske pode pod vršno skalno piramido Triglava!
Sledi navezovanje in napotki za vzpon s strani moje malenkosti (09:30h). Vzpon je lep! Ob natanko 10:21 uri doseže prvi od skupine VRH TRIGLAVA. 10:28 uri prispe zadnji od obeh veteranskih združenj na vrh! CILJ DOSEŽEN, zame kot za vojaka pa naloga še ne!
Z zavedanjem da nas čaka še spust po pol urnem počitku, organiziram spust do koče na Kredarici.
Pred Kredarico sledi čustven sprejem, s spremljavo harmonik in narodnih melodij v spremljavi Nadje in Franka.
Na Kredarici se pohodniki Nanos – Triglav združimo s pohodniki iz Pokljuke, Ankarana, Radovljice, Cerja, Kuma Predjamskega Gradu in Maribora, ter ostalimi pohodniki! Med njimi so visoki predstavniki oblasti, predvsem pa kar trije generali SV. Sedanji načelnik Generalštaba SV Andrej Osterman, Predsednik zveze slovenskih častnikov (ZSČ) Alojz Šteiner in predsednik ZVVS Ladislav Lipič.
Med obiskovalci so tudi predsedniki vojaških, policijskih veteranskih in borčevskih območnih združenj, ter ostali pohodniki ter tujci.
Seveda ne smem pozabiti naše pohodnike spremljevalce iz Vipavskega območnega združenja, pod vodstvom Ivana Marca, kateri na pot krenejo iz Rudnega Polja proti Triglavu, kjer nas vsako leto obiščejo na Kredarici.
Posebno pozornost so na proslavi na Kredarici bili deležni še živeči partizani iz patrulje Jeseniško Bohinjskega Odreda, katera je 20. 10. 1944 v zimskih razmerah dokončno osvojila vrh in izobesila Slovensko zastavo na Aljaževem stolpu.
To so bili: Angelca Vidic – Vlasta, Bogo Tavčar – Svarun (fotograf) in Ivan Gradišek – Dimitrij!
Da bi bilo presenečenje popolno, sva z organizatorjem omenjenim trem predstavila imitacijo njih samih. Za to je poskrbelo kulturno društvo TRIGLAV. Imitirali so sedem člansko patruljo z vso opremo in orožjem kot takrat 1944 leta. Omenjena skupina, se je naslednji dan zgodaj zjutraj v partizanski uniformi, ter z orožjem povzpela tudi na vrh TRIGLAVA.
Proslavo na Kredarici smo v poznih popoldanskih urah zaključili z mimohodom zastavonoš, ter druženjem v koči do pozno v noč!
Naslednji dan Sobota 11. julij 2015 ob 6. uri sledi strm spust čez »Kalvarijo« mimo Vodnikovega doma na Pokljuko, kjer okrog 9:15 uri močno utrujeni prisopihamo na CILJ.
Tu se kot vsako leto udeležimo slavnostnega sprejema in proslave v počastitev spomina na omenjene pohode partizanskih patrulj, v okrilju več tisočere množice obiskovalcev. Slednji nas v našem mimohodu bučno pozdravijo, z namenom, da se naslednje leto zopet vidimo.
Posebno se zahvaljujem obema občinama Ajdovščina in Vipava in Slovenski vojski, kakor tudi vsem donatorjem, kateri ste na kakor koli način pripomogli, k temu da smo pohod z vašo pomočjo lahko uspešno izvedli!
HVALA VAM in se vidimo prihodnje leto 2016!
Vodja pohoda Nanos – Triglav
Valter Likar
Štabni vodnik
