O nadporočniku Franju Malgaju sem v Maistrovem glasu pred časom tudi že pisal. Mene osebno ti borci za severno mejo vedno bolj in bolj nekako »vznemirjajo«. Ali je to bolečina, ki je v meni zelo prisotna zaradi izgube slovenske Koroške in na sploh slovenskega ozemlja na severu, zahodu, vzhodu ali jugu. Ali pa med drugim tudi zaradi tega, ker sem imel v ožjem sorodstvu Maistrove borce, ki jih redno obiskujem na njihovih grobovih. V mislih imam seveda generala Rudolfa Maistra, mojega soimenjaka Srečka Puncerja in nenazadnje nadporočnika Franja Malgaja, rojenega v sosednjem Šentjurju. Njemu posvečam ta zapis, ki je še neobjavljen in po svoje toliko bolj zanimiv.

Člani domoljubnih organizacij iz Štor njegov grob na šentjurskem pokopališču kar pogosto obiščemo. Grob je zelo lepo urejen in čestitke tistim, ki zanj skrbijo. Na spominski plošči je poleg rojstnih podatkov navedeno njegovo ime in priimek ter čin – poročnik. Vemo pa, da je bil po činu nadporočnik in zadal sem si nalogo, da bom na pristojno ustanovo podal predlog za popravo le – tega.

Po svoje je izjemno zanimivo, da so ti hrabri možje bili tudi pesniške duše, da so bili imenitni slikarji, pisatelji in še marsikateri dar so imeli v sebi. Omenil sem, da je bil rojen v sosednjem Šentjurju. Domnevam, da je tudi zaradi tega rad zahajal v naše kraje, predvsem na Svetino, ki jo je čudovito lepo opisoval v svojih člankih. Naj omenim, da je današnja vas Svetina bila dvakrat nagrajena kot najlepša in najbolj urejena slovenska hribovska vas, in da je na svetinskem pokopališču pokopana tudi svetovna popotnica, pisateljica, poliglotka zbirateljica, teozofinja in simpatizerka partizanstva Alma Karlin.

Franjo Malgaj pa je zelo rad zahajal tudi v sosednje Teharje in prav o tem želim objaviti naslednje vrstice, ki še niso bile nikoli objavljene in jih je napisal pred mnogimi leti Rado Jelerčič, ki je nekaj let služboval v štorski železarni in z družino živel v Štorah po drugi svetovni vojni.

Takole je napisal: » Kolikor se še spominjam na Franja Malgaja, oziroma na njegov vpliv na Teharčane. Osebno ga nisem poznal, ker sem bil premlad, sem pa tudi že dosti pozabil, saj imam že leta. Lahko pa vam povem le tisto iz spominov, ki sem jih slišal o njem na Teharjah. Tam je bil zelo znan in spoštovan, to so vedeli tudi Nemci, saj so že prve dni okupacije nekatere Teharčane o njem zasliševali, tudi zaprli, nekatere pa celo izgnali. Oni so ga imenovali – Olgai.

Po pripovedovanju je Franjo Malgaj bil večkrat osebno na Teharjah in se je zadrževal največ pri znanih in vplivnih Teharčanih. To so bile družine: Stojan, Dimec, Cajhen, Godec, Gorišek, Mlakar in Kordiš v Slancah. Včasih se je ustavil tudi pri župniku, ki je bil zaveden Slovenec. Njega in kaplana so Nemci že leta 1941 med prvimi izgnali na Hrvaško, ker je katoliška, ostale so izgnali v Srbijo, med drugim tudi našo družino. Vseh so izgnali 17 družin.

Menda je na Teharje prihajal s kolesom, po navadi je šel preko Blagovne (Proseniško) in Bukovžlaka, izogibal se je Štor, zakaj ne vem, mogoče zato, ker je tam takrat bil močan vpliv nemškega vodstva železarne. Na Blagovni se je vedno ustavil pri mojem stricu s katerim sta se dobro razumela, nato pa pri Kordišu v Slancah, preden je pripeljal na Teharje.

Ko je pripravljal četo brambovcev za odpor proti Nemcem na Koroškem, je zbral nekaj fantov tudi s Teharij baje, da se mu je pridružilo po nepreverjenih podatkih 15 fantov, k njim lahko prištejemo še 8 fantov iz okolice Teharij (Vrhe, Slance, Bukovžlak, Ljubečna), skupaj torej 23 do 25 fantov.

Gospod Srečko, veseli me, da se zanimate za našo preteklo zgodovino, to je na žalost danes redko pri naši mladini. Iz zgodovine se učimo, kako so se naši predniki bojevali za našo milo Slovenijo, da smo se kot Slovenci sploh obdržali. Vpliv Malgaja je vsekakor zelo pomemben, jaz in še mnogi, ga postavljamo v vrsto skupaj z generalom Rudolfom Maistrom, ki je zakoličil našo severno mejo«.

Tako je spoštovani Rado Jelerčič opisal tiste čase in del življenjske poti nadporočnika Franja Malgaja, borca za severno mejo in velikega domoljuba.

Predsednik domoljubnih organizacij občine Štore.

Besedilo in fotografije: Srečko Križanec