V letu, ki je pred nami, se bomo spominjali petintridesete obletnice osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Vojni spopad je trajal za nekatere »samo« deset dni. No, za tiste matere, žene, očete, ki so v tej vojni izgubili svoje sinove, brate in može, je tudi enourni spopad preveč, predolg in boleč.

Ob tako relativno visokem jubileju sem se odločil napisati nekaj vrstic iz tistega obdobja vojne za Slovenijo. Predvsem pa me je k pisanju vzpodbudila priložena fotografija, ki mi jo je pred časom podaril sokrajan in prijatelj Stane Krempuš. Posneta je bila 4. julija 1991 iz osmega nadstropja sosednje stolpnice s pogledom na osnovno šolo, kjer smo domovali pripadniki Teritorialne obrambe.

V nadaljevanju želim in bom na kratko opisal posamezne dogodke takšne, kot jih imam takrat zapisane v svojem dnevniku, ki sem ga pisal več desetletij.

Četrtek, 27. 6. 1991

Danes je JLA pričela napad na Slovenijo. Po celi Sloveniji je vojno stanje. Vreme, zjutraj oblačno, čez dan sončno in 28 stopinj.

Petek, 28. 6. 1991

Vojna v Sloveniji se nadaljuje. Z letali so bombardirali letališči Brnik in Maribor. V glavnem se po celi Sloveniji odvijajo boji, veliko vojakov JLA se je predalo TO in Milici. Vreme delno oblačno in 22 stopinj.

Sobota, 29. 6. 1991

Tudi danes se je vojna v Sloveniji nadaljevala. Zajetih je bilo izredno veliko vojakov in oficirjev JA. Od takrat naprej sem izpustil L, ker za nas armada žal ni bila več ljudska. Vreme, dopoldan oblačno, popoldan deževno in 20 stopinj.

Nedelja, 30. 6. 1991

Ob deveti uri dopoldan so zatulile sirene po celotni Sloveniji, kjer je bil napovedan letalski napad, ki pa je bil nato preklican in na vso srečo se ni izvedel. Čez dan so se začele razmere počasi umirjati in urejati. Veliko pilotov je odpovedalo poslušnost v JA.  Vreme, dopoldan delno sončno, popoldan oblačno in 20 stopinj.

Razumljivo, da vsega dogajanja zaradi prostorske omejenosti ne morem napisati, spomini  pa še kljub vsemu kar ostajajo.

V sredo, 3. 7. 1991 smo se pripadniki štorske čete Teritorialne obrambe zbrali v osnovni šoli, kjer smo bivali do nadaljnjega. Varovali smo plinske rezervoarje na lokaciji železarne, antenski stolp na Svetini, bili smo na dolžnosti okoli celjske vojašnice, skladišču orožja v Bežigradu in še na nekaterih drugih položajih. Z nami so sodelovali tudi pripadniki Narodne in Civilne zaščite, gasilci in policija.

Srečni smo lahko, da v Štorah ni bilo neposrednih vojaških spopadov. Štejem si v čast in ponos, da sem bil zraven in da smo skupaj branili napadeno domovino.

Na željo prejšnjega župana naše občine Franca Jazbeca in podžupana Jožeta Kraglja smo ustanovili veteransko organizacijo in z mirno vestjo trdim, da uspešno delujemo že šestindvajseto leto. Organizirali smo kar precej odmevnih projektov, od regijskih veteranskih srečanj na Svetini in že kar tradicionalne predstavitve Slovenske vojske in policije ter gasilcev v športnem parku na Lipi. Vedno smo prisotni tudi na bazarju društev, ki jih naša občina izjemno lepo organizira.

Leto pozneje smo ustanovili še častniško organizacijo in si tudi pridobili društveni prapor in svoje društvene prostore.

Obžalujem pa tudi dejstvo, da smo se v tem času za vedno poslovili od devetnajstih članov veteranske in častniške organizacije. Usoda ne prizanaša nikomur, leta pa se tudi nam prehitro nabirajo.

In da se povrnem na petintrideseto obletnico vojne za Slovenijo. V okviru občinskega praznika bi štorski veterani in člani častniške organizacije ob tem visokem jubileju skupaj z Občino radi odkrili spominsko ploščo na pročelju osnovne šole. Bila bi na mestu poleg spominske plošče, na kateri je petdeset imen in priimkov naših krajanov, ki so izgubili svoja dragocena življenja med drugo svetovno vojno.

Tako bi plošča simbolizirala tudi obdobje vojne za samostojno Slovenijo leta 1991.

Naj ne bo nikoli pozabljeno!

Predsednik OZSČ Štore

Srečko Križanec