V soboto, 29. marca, so se člani OZSČ občin Novo mesto, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Straža, Šentjernej, Škocjan. Šmarješke Toplice, Žužemberk in OZSČ Bela krajina izvedli strokovno ekskurzijo v Željavo in Bihać. Zaradi velikega interesa članov je vsako združenje zagotovilo lastni avtobus. Organizacijo ekskurzije je prevzela turistična agencija Oliver iz Poljčan.

Prvi cilj ekskurzije je bil ogled nekdanjega letališča pri vasi Željava na Hrvaškem. Projekt o veliki letalski podzemni bazi z delovnim imenom »Objekt 505« je bil zamišljen že sredi 50. let 20. stoletja v strogi tajnosti. V letu 1957 so pričeli z intenzivnimi gradbenimi deli pri vasici Željava, ki so trajala do leta 1968. Glavni razlog, da so bazo začeli graditi prav tam, je zelo ugodna geološka sestava tal in lokacija pod hribom, ki je omogočala vzletanje letal izza radarske sence planine. Cena izgradnje vojaške baze naj bi dosegla po nekaterih podatkih 4 milijarde po drugih pa 8,5 milijard ameriških dolarjev. 16. maja 1992, v času vojne na Hrvaškem in v Bosni, je vojska Republike Srbske krajine ob umiku skoraj popolnoma uničila letališče in bazo. Letališče so zgradili pod planino Plješivica in se ga večina nahaja na ozemlju Bosne in Hercegovine. Ogled letališča je vodil Nedžad, ki je kot mladi častnik služboval na letališču do začetka vojne na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini. V planini so bile tri garažne galerije široke prek 15 metrov, medsebojno povezane v obliki črke M, v katerih je bilo prostora za 58 letal. Ostali podzemni hodniki so bili široki od treh do dvanajst metrov. Skupna dolžina vseh hodnikov je znašala 3,5 kilometra. V notranjosti planine je delovala samostojna dizel-električna centrala za oskrbo baze z energijo. V galerije je bil s skladišča Pokoj pri Bihaću speljan tudi desetkilometrski posebni cevovod, ki je letala v bazi oskrboval s kerozinom. Baza je bila projektirana tudi za morebitni napad z jedrskim orožjem. Izven planine so iz vsake galerije potekale tri vzletne steze, preko katerih sta bili nameščeni še dve vzletno-pristajalni stezi. V bližnji vojašnici v bližini vasi Ličko Petrovo Selo se je nahajala logistična baza. Na vrhu planine Plješivica (1650 m) se je nahajal radar z dometom 400 kilometrov. Posadka je s tedaj najmodernejšem radarjem lahko nadzirala velik del Italije, Avstrije in Madžarske. V Željavi je bil nameščen 117. lovsko-letalski polk s 124. in 125. eskadriljo JLA, ki je razpolagal z letali Mig-21. Tudi danes, ko je objekt v uničen, je še vedno impozanten.

Po ogledu letališča so se udeleženci odpeljali v Bihać. Po kosilu je sledil ogled mesta. Najprej je, za dolenjsko skupino, sledil ogled muzeja prvega zasedanja Avnoja (Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije), ki je potekal v noči s 26. na 27. november 1942. Pred tem je bil Bihać osvobojen 4. novembra, do 15. novembra pa tudi ostala mesta v bosanski krajini. Tako je nastala t. i. »Bihaška republika«, ki je obstajala vse do konca januarja 1943. Bila je v velikosti približno 50.000 kvadratnih kilometrov in večja od npr. Belgije ali Švice.

Sledil je ogled džamije Fehtija, ki je bila nekoč katoliška cerkev sv. Antona Padovanskega. Zanimivo je, da je nekdanji zvonik do leta 1863 služil kot minaret. V mestu je do začetka II. Svetovne vojne živela manjša židovska skupnost. Še danes pa so sledi obstoja te skupnosti. Ogled se je zaključil v objektu Kapetanov stolp, v katerem se nahaja zgodovinska zbirka, ki prikazuje ilirsko poseljenost pred časom rimskega imperija. Bihać je bil, kot utrjeno mesto, skoraj 140 let, od zasedba otomanskega cesarstva leta 1463, ostalih delov Bosne in Hercegovine, branik neoviranega prodora proti ozemlju avstro-ogrske monarhije.

Kljub deževnem vremenu, je bila to zanimiva in vsebinsko bogata ekskurzija, ki je udeležencem ponudila nove informacije o zgodovini nekdaj skupne države.

Za začetek skupna fotografija članov obeh OZSČ.

Še ena skupinska, nato pa pot pod noge v podzemlje letališča.

Pogled na razstreljena 100 tonska vrata v podzemno letališče.

Predstavitev muzeja prvega zasedanja AVNOJ.

Pogled na nekdanje tvrdnjave, ki so bile nekoč namenjene obrambi pred otomanskim vdorom.

Maketa srednjeveškega Bihaća.

Besedilo in fotografije: V. Maraš