Ljutomerski veterani in častniki so v okviru tradicionalnega letnega srečanja, 23. avgusta letos, na Moti pri Gezovih jamah, svečano obeležili 30. obletnico Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ). V svečanem nagovoru je predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Ljutomer, major Anton Kosi, predstavil razloge za ustanovitev tajne organizacije narodne zaščite v Sloveniji ter njene naloge v prizadevanjih za obrambo osamosvojitvenih procesov v Sloveniji leta 1990.
V MSNZ so bili vključeni pripadniki slovenske teritorialne obrambe in takratne Milice. Milica je bila slovenska oborožena varnostna struktura, ki ni delovala pod okriljem jugoslovanskih zveznih organov. Drugače je bilo s teritorialno obrambo (TO), ki je bila poleg Jugoslovanske ljudske armade (JLA) sestavni del Oboroženih sil SFRJ. Republiškemu štabu teritorialne obrambe (RŠTO) Slovenije so poveljevali generali JLA in čeprav so bili slovenske narodnosti, so morali izvrševati ukaze iz Beograda. 15. maja 1990 je RŠTO izdal ukaz o predaji orožja slovenske TO v skladišča JLA. Očitno so v Beogradu že takrat čutili, da se to orožje lahko uporabi proti njim. Na podlagi tega ukaza so štabi TO predali večino orožja v skladišča JLA, zato je ob izbruhu vojne za osamosvojitev Slovenije primanjkovalo orožja pripadnikom TO.
Kot odgovor na ta ukrep JLA je v Sloveniji nastala MSNZ. Narodna zaščita je bila ustanovljena leta 1982 na podlagi slovenskega zakona o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, ki je uzakonil slovensko posebnost: narodno zaščito kot najširšo organizirano obliko samozaščitnega in samoobrambnega delovanja delovnih ljudi in občanov. Ta slovenska organizacija samozaščite je bila pravna podlaga za njeno nadgradnjo v MSNZ, ki je obstajala od 29. avgusta do 4. oktobra 1990. MSNZ je bila tajna slovenska vojaška organizacija, katere osnovni namen njenega oblikovanja je bil varstvo nastajanja slovenske države. V Ljutomeru je bila MSNZ organizirana tako, da so izmed nekaj manj kot 600 razporejenih pripadnikov TO izbrali 180 najbolj zanesljivih vojakov in častnikov, za njih izpisali dodatne pozive in ti so skupaj s pripadnikih Milice postali jedro MSNZ. Ta tajna formacija je bila ukinjena že čez dober mesec, ko je začel veljati ustavni zakon s področja obrambe, na podlagi katerega je pristojnost nad TO prevzelo Predsedstvo SRS. Po ukinitvi MSNZ so njeni pripadniki postali spet teritorialci.
S kadrovsko popolnitvijo enot MSNZ ni bilo težav, saj je večina takratnih miličnikov in teritorialcev čutila zgodovinsko priložnost, da se Slovenija osamosvoji in postane samostojna država. Veliko težje je bilo zagotoviti dovolj orožja in streliva za načrtovane enote MSNZ. Pripadniki pokrajinskega štaba MSNZ v Murski Soboti in ljutomerskega štaba so si zadali nalogo, da morajo iz skladišč JLA v Murski Soboti in Gornji Radgoni izvzeti vsaj nekaj kosov orožja in streliva, kar jim je tudi uspelo. Nekaj orožja je v Pomurje, tudi v Ljutomer, prispelo iz republiških rezerv, tako da vojne niso pričakali brez orožja. Razpoložljivo orožje je bilo potrebno hraniti na varnih lokacijah, da ga JLA ne bi ponovno odvzela. V Ljutomeru so orožje hranili v svojih skladiščih v obratu MTT, Mlekoprometu, domu počitka v Lukavcih, obratu Konus, podjetju Makoter Cven ter v skladišču ljutomerske policijske postaje. V spomin na te čase in aktivnosti je v Ljutomeru pri spomeniku Triglav postavljeno obeležje navedenim hraniteljem orožja.
V nadaljevanju je spomine na te dogodke podrobneje predstavil podpolkovnik Alojz Novak, takratni načelnik Občinskega štaba MSNZ Ljutomer.
Ob vsem zapisanem je potrebno posebej poudariti smelost in neustrašnost ljudi, ki so sodelovali v tej tajni organizaciji. V primeru, da bi se grožnje iz Beograda uresničile in bi se kolo zgodovine zasukalo drugače, je vprašanje, kakšnemu sodnemu pregonu bi bili izpostavljeni sodelujoči v teh aktivnostih. Zato si ti ljudje zaslužijo vso priznanje in čestitke ob 30. obletnici MSNZ, eden od njih je tudi predsednik našega združenja major Anton KOSI.
Anton Kosi, nosilec znaka MSNZ 1990
LJUTOMER 2020,
Besedilo: sekretar OZSČ Ljutomer. Branko KOS, fotografija: arhiv OZSČ.
