V skladu s letnim programom dela je OZSČ Koper organiziralo in izvedlo vojaško-strokovno ekskurzijo na Idrijsko-Cerkljansko, ki je bila izvedena v soboto, 15. oktobra 2022.

Glavni točki strokovne ekskurzije sta bili ogled in predstavitev zbirk vojaškega muzeja v Idriji ter ogled partizanske bolnice Franja. Pri organizaciji čudovitega izleta je pomagal tudi predsednik OZSČ Idrija, ppk Brane Tušar. V Idriji nas je tudi sprejel in izrazil dobrodošlico ter popeljal na kratek ogled jedra mesta Idrija. Seveda je bila predstavitev obarvana vojaško, zato je bil poudarek predstavitve tudi na dogodke med drugo svetovno vojno, ko je bila Idrija večkrat bombardirana s strani zaveznikov, saj je bila pomembno vojaško središče nemške vojske.

Člani OZSČ Koper s spremljevalkami smo si z zanimanjem ogledali muzejsko zbirko v centru mesta, ki je last domačina in velikega ljubitelja vojaških predmetov Slavka Moravca. Predstavljena nam je pričarala vzdušje pred, med in po 1. svetovni vojni, ko so ti kraji pripadli Italiji ter dobro zbrana zbirka orožja in opreme ter drugih predmetov iz časa druge svetovne vojne, ter prvih let po njej. Seveda ne gre brez orožja, uniform in opreme iz časa SFRJ oziroma JLA, ter zbirka uniform in predmetov iz časa osamosvojitvene vojne, pa vse do današnjega dne. Posebnost zbirke je, da predstavlja uniforme in predmete oseb, ki izhajajo iz teh krajev in so te predmete lastniku-zbiratelju tudi predali.

Po ogledu Vojaškega muzeja smo po poti mimo Cerkna prispeli v kraj Novaki, ki je izhodiščna točka za ogled Partizanske bolnice Franja – spomeniku humanosti.

V letih 1941–1945, ko je divjala druga svetovna vojna, so se ljudje v Evropi in po celem svetu povezovali v skupnem boju proti fašizmu in nacizmu, da bi lahko zaživeli v miru. Odporniško gibanje se je razvilo tudi v Sloveniji. Njegova posebnost je bila dobro organizirana zdravstvena služba z vrsto skrivnih partizanskih bolnišnic. Okupator, ki partizanstva ni priznaval za redno vojsko, je namreč pobijal tudi ranjence in bolnike. Da bi jih obvarovali pred sovražnimi vojaki, so bolnišnice gradili v gozdovih, podzemnih jamah in na drugih težko dostopnih krajih. Takšni odločitvi sta botrovali krajinska raznolikost v Sloveniji, predvsem pa množična in dobro organizirana terenska organizacija. Ta je skrivne bolnišnice pomagala oskrbovati s hrano, zdravili in drugim materialom. Pri njihovi gradnji so pazili, da so bile kar najbolj prilagojene okolju, tako da jih ni bilo mogoče opaziti niti na nekaj korakov. Številni varnostni ukrepi so bili najmočnejše in večinoma edino orožje skrivnih partizanskih bolnišnic. Samo osebje in najožji sodelavci, največkrat domačini, so vedeli za njihove točne lokacije. V okoli 120 skrivnih bolnišnicah se je v času vojne zdravilo več kot 15.000 ranjencev in bolnikov. V času vojne so predstavljale visoko stopnjo tolerantnosti in spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava. Na Primorskem so večje bolnišnice pričeli ustanavljati šele po kapitulaciji Italije, jeseni 1943. Najpomembnejši in dobro organizirani sta bili bolnici Pavla v Trnovskem gozdu in Franja.

Partizanska bolnica Franja je delovala v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. Prve ranjence so sicer zdravili na bližnji kmetiji v Podnjivču, ko pa je postalo prenevarno, je kmet Janez Peternelj dr. Viktorju Volčjaku pokazal pot v sotesko Pasice. Kmalu zatem so tam zgradili bolniško barako, ki je 23. decembra 1943 sprejela prvega ranjenca. Tako se je rodila bolnišnica, že med vojno poimenovana Franja, in sicer po zdravnici in upravnici dr. Franji Bojc, ki je nasledila dr. Volčjaka. Z gradnjo so postopoma nadaljevali vse do konca vojne, ko se je na dnu soteske stiskalo kar 14 lesenih barak različnih namembnosti. Les za ogrodje prvih barak so posekali in obdelali v tramove  na mestu gradnje. Pozneje so ga darovali bližnji kmetje. Na žagi v Logu so ga razžagali ter potem z vprežnimi vozovi in na ramenih prenesli v grapo. Nekaj barak je bilo po sistemu montažne gradnje izdelanih v Cerknem in so jih v grapi samo sestavili. Kot v ostalih bolnišnicah so tudi v Franji zelo pazili, da jih ne bi odkril sovražnik. Prav zaradi tega je bil glavni dostop do bolnišnice po potoku Čerinščica, ki teče skozi sotesko. V zadnjem delu poti, kjer se potok spušča preko malih slapov, so zgradili zasilne lesene mostičke. Prvi od njih, ki vodi do kamnitih stopnic, je bil dvižni most. Ranjence so iz javke – bližnje kmetije – v bolnišnico prenašali večinoma ponoči in zavezanih oči.

Partizanske bolnišnice so svojo varnost gradile na strogih varnostnih ukrepih. Tudi v Franji so ohranitvi tajnosti lokacije posvečali veliko pozornosti (dostop po vodi, maskirna poslikava barak, strehe, pokrite z vejami, dvižni most, zavezovanje oči ranjencem …). Edina med skritimi bolnišnicami pa je ta poskrbela tudi za svojo vojaško obrambo. Vpeljani sta bili stražarska in izvidniška služba. Straža je bila stalna noč in dan, izvidniška pa le od zore do mraka. Mesto izvidnice je bilo kakih 200 m nad sotesko, na skali na desni strani potoka. Zanimiv je bil način obveščanja, ki so ga uporabljali izvidniki. Sporočilo so napisali na kos papirja, za obtežitev dodali manjši kamen, zavili v povoj in ga z izvidnice odvrgli na dvorišče ob vodnjaku. Najditelj je moral »pošto« odnesti upravnici ali komisarju. Del območja so zavarovali z minskim poljem. Na obeh pobočjih soteske so zgradili več obrambnih bunkerjev, ki so jih v primeru nevarnosti zasedle partizanske trojke – mitraljezec z dvema pomočnikoma. Poleg obrambnih bunkerjev je osebje v soteski zgradilo tudi tri bunkerje – zaklonišča za ranjence: prvo, pod barako za ranjence, je bilo namenjeno nepremičnim ranjencem, drugi dve pa so zgradili v stenah nad barakami. Soteska je bila dvakrat napadena, vendar sovražnik bolnišnice ni odkril. Do prvega napada nemške patrulje je prišlo 24. aprila 1944. Ranjence so evakuirali, vendar so se po večkratnih selitvah odločili za vrnitev v sotesko. Drugi napad, 24. marca 1945, so borci v obrambnih bunkerjih odbili, ranjenci pa so bili tedaj skriti v zakloniščih.

Vse te in druge podrobnosti nam je predstavil vodič po bolnici, ki nam je podrobno predstavil tudi rekonstrukcijo objektov, ki so bili uničeni ob velikih poplavah, ki so prizadeli sotesko Pasice pred leti.

Če smo za prihod na Idrijsko-Cerkljansko uporabili smer Koper-Lom-Črni vrh nad Idrijo smo za pot proti domu in zaključek vojaško-strokovne ekskurzije izbrali smer Cerkno-Most na Soči-Nova Gorica-Tržič in Trst (Italija)-Koper, kjer smo pri Doberdobu videli tudi posledice velikega požara, ki je na krasu divjal poleti 2022.

Besedilo: Bojan Starc, spletna stran Partizanske bolnice Franja

Fotografije: Bojan Starc, Vasja Jejčič