Območno združenje slovenskih častnikov (v nadaljevanju ZSČ) Nova Gorica je letos že osemnajstič organizirala pohod z imenom »Po poteh Soške fronte«. Pohoda se je tudi letos udeležilo kar 29 članov OZSČ Bela krajina, njihovih družinskih članov in prijateljev.
V sobotnem jutru 3. decembra 2016 smo se z avtobusom napotili iz Bele krajine čez Gorjance. V Novem mestu so se nam pridružili še prijatelji iz novomeškega OZSČ in skupno smo se odpeljali proti Primorski.
Kot običajno je bila cilj naše vožnje vojašnica v Ajševici, kjer nas je pričakala pisana množica častnikov iz domala vse Slovenije. Pred startom sta nas nagovorila predsednik novogoriškega OZSČ, Stanko Dužič, in predsednik Zveze slovenskih častnikov, generalmajor dr. Alojz Steiner.
In že se nas je dolga kolona napotila po poti letošnjega tradicionalnega pohoda. Organizatorji so tudi letos skrbno pripravili traso pohoda – čez hrib in gozd Panovec pri Novi Gorici. Skozi gozd, ki je bil v prvi svetovni vojni popolnoma uničen, saj je skozenj potekala frontna črta, smo kmalu prispeli do današnjega piknik prostora. Tu nas je pozdravil in nam obrazložil pomen tega področja med I. svetovno vojno član društva »Soška fronta«, nato pa nas je nagovoril še revirni gozdar, ki danes skrbi za ta lepo obnovljen mestni gozd, ki je od leta 1981 naravni spomenik.
Po oddihu in prigrizku smo pot v prijetnem razgovoru nadaljevali mimo turistične kmetije do samostana Kostanjevica. Tu se nam je odprl čudovit razgled na obe Gorici in širšo okolico. Pričakala nas je uslužbenka tukajšnjega muzeja in nam duhovito predstavila pomen in zgodovino Kostanjevice, kjer z drugimi pripadniki dinastije Bourbonov počiva tudi francoski kralj Karl X., ponašajo pa se tudi z bogato knjižnico, v kateri hranijo tudi 30 prvotiskov.
S tega 143 metrov visokega griča, ki leži tik ob sami državni meji, smo se spustili v dolino. Pod severnim pobočjem Panovca smo se ob kanalu Koren skozi gozd in mimo industrijske cone vrnili na izhodišče – v vojašnico Ajševica.
Tu so nas novogoriški prijatelji pričakali z okusnim »vojaškim« obrokom in rujno primorsko kapljico. V sproščenem pogovoru je kar prehitro napočil čas odhoda proti domu – na razne strani naše Slovenije.
Taki pohodi so pomembni za spoznavanje naše zgodovine in slovenskih krajev. Vsekakor pa je pomembno tudi dejstvo, da se tu srečamo prijatelji in znanci, ki se sicer celo leto ne vidimo. Tako se nas je na letošnjem druženju zbralo kar pet častnikov, ki smo se spoznali pred davnimi 42 leti kot gojenci prve generacije Šole za rezervne oficirje v Šentvidu pri Ljubljani.
Besedilo: Peter Golobič
Fotografije: Bojan Jakša
