Pozdravni nagovor na slavnostnem delu 21. seje predsedstva ZSČ, 20. 6. 2020, Maribor, Kadetnica
Prisrčen pozdrav vsem prisotnim in zahvala za udeležbo. Veseli me, da ste z nami v tem hramu učenosti Slovenske vojske in avditoriju generala Maistra tudi letos. Marca letos se je izteklo šesto leto mojega mandata in prva Redna letna skupščina ZSČ na korespondenčen način. Na zadnji 20. seji Predsedstva ZSČ, 27. maja smo skupščino ocenili kot dobro pripravljeno in uspešno izvedeno. Ob tem pa tudi, da smo ostali brez tistega, kar skupščina predstavlja in omogoča – to je družabni in povezovalni del. Ostala so ne podeljena tudi visoka priznanja ZSČ in ni bilo pomembnega stika s funkcionarji organizacij. Upam, da bomo vsaj del tega danes uspešno nadomestili in pri tem računam na vaše konstruktivno sodelovanje.
V nadaljevanju nekaj mojih pogledov o pandemiji korona virusa kot transformerju ali civilizacijski prelomnici. Ko je Samuel Huntigton, po koncu hladne vojne leta 1993, pisal o novih vidikih vojn v Spopadu civilizacij in pri tem kot akterje omenjal različne civilizacijske skupine, je poleg kulturnih, religijskih omenjal še generacijske. Implikacije na generacijske skupine in vidike spopadov so bile najtežje. Slednje smo na magistrskem študiju najpogosteje povezovali z informacijsko pismenostjo oziroma nepismenostjo, ali povedano drugače, da bo tista generacija temelječa na znanju in veščinah informacijske tehnologije, odstranjevala one, ki tega ne znajo in zmorejo uporabljati. Kakao pa bi to izgledalo, pa ni bilo veliko prepričljivih pojasnil. 75 let po koncu 2. svetovne vojne, pa smo pomembne in po moje prave odgovore, dobili ob pandemiji covida-19 in s pojavom virusa SARS COV-2. Zardi tega konca svetovne vojne in zmage nad nacizmom in fašizmom praktično nismo praznovali, tudi pri nas ne, čeprav bi se spodobilo. Od velike vojne je tako ostal le veliki V znotraj virusa. Ob pandemiji je marsikdo nasprotoval enačenju tega z vojno, čeprav je virus, kot se je pisalo in prikazovalo, povzročil zdravstveno in gospodarsko krizo in vrgel svet s tečajev. S pandemijo smo bili bolj kot kdaj koli prej v infodemiji z vsem kar je ta prinašala ali bolje odnašala. To pa so trezen pogled na svet, na dogajanja, na prihodnost pa tudi, da nikomur nismo več verjeli in bili v informacijski paniki, hujši od tiste v prej omenjenih svetovnih vojnah. Če so svetovne vojne zdesetkale predvsem mlajšo generacijo v izpostavljenih vojaških vrstah, je Covid za najranljivejšo vrsto izbral starejše in socialno šibke. S tem pa smo tisti v starejši generaciji rojeni v vojni ali po njej, pa tudi tisti v naši osamosvojitveni vojni, bili pred izzivom, kako se obvarovati pred apokaliptičnostjo morije zaradi virusa. Tako kot v svetovnih vojnah smo se hitro in poslušno sprijaznili s smrtjo, pa tudi s tem, da starejše pobira hitreje in da se s pandemijo dogaja svojevrstna čistka med generacijami. Vse brez, kot bi dejal Huntington, vidnega spopada generacij, če odštejemo nekatere nianse, kot so nepojasnjeni »seznami smrti« v Sloveniji ali pozabljeni starostniki v Bergamu v Italiji in podobno. Odgovor na izziv je na dlani. Če je v svetovni vojni veljalo, da lahko preživiš, če se predaš, bi sedaj veljalo – da se ne smemo dati. To velja tudi v širšem pomenu. Ko sem po preklicu večine omejevalnih ukrepov zaradi pandemije opazoval, kako naša združenja akcijsko brstijo in so začela delovati, sem vedel, da se niste ustrašili vsega, kar je korono pri nas spremljalo v tem času. Bodi dovolj predavanja o tej novi hibridni vojni, za katero marsikdo pravi da to sploh ni, četudi je.
Naj izpostavim še nekaj besed o eni od osrednjih letošnjih obletnic, to je 30. letnice manevrske strukture narodne zaščite in začetkov obrambnih priprav za osamosvojitev Slovenije. Tudi temu je namreč namenjena današnja slovesnost. Pred tridesetimi leti smo v Slovenji dokončno rekli, da gremo na svoje. Nekateri to tolmačijo kot, da se je rodil nov človek, da je vse kar je bilo prej ne le staro, ampak tudi zanič ali vsaj nedemokratično. Na tej točki smo se ponovno razdelili in se bolj kot za nove pridobitve začeli prerivati za zasluge in za to, kdo je bil prej ali jajce ali kura. V bistvu pa smo ob stran pritisnili spomin in dejstva o odporu proti poskusu odvzema orožja maja 1990, pa čas t. i. MSNZ in obrambne priprave od oktobra naprej, kar vse je tlakovalo pot rezultatu na plebiscitu decembra istega leta in izidu osamosvojitvene vojne leto kasneje. Corona in pandemija sta prispevali k temu, da na državni proslavi ne bo več praporov in zastavonoš domoljubnih in veteranskih organizacij. Tako korona izbrisuje ne le generacije, ampak tudi zgodovinski spomin.
Ob današnji slovesnosti izrekama zahvalo vsem, ki vztrajate v ZSČ in čestitam prejemnikom v nadaljevanju podeljenih priznanj. Zahvaljujem se poveljstvom Slovenske vojske, da so nam omogočili in podprli današnji dogodek.
Čuvajte sebe in bližnje ter ostanite zdravi.
Govor predsednika ZSČ dr. Alojza Šteinerja
na slovesnosti ob dnevu državnosti v Laškem, 23. junija 2020
Lep pozdrav spoštovani zbrani, spoštovani gospod župan, cenjeni gostje, dragi prijatelji in pripadniki iz ZSČ in veteranskih organizacij.
Izražam zahvalo za povabilo, da spregovorim na tej slovesnosti kot predsednik Zveze slovenskih častnikov. Res je, da sem v Laškem že večkrat nastopal in na prireditvah ob dnevu državnosti, kot je današnja, imel že tri govore. Zaradi tega sem v zadregi, kako povedati kaj dobrega.
Ob letošnjem dnevu državnosti, ki je devetindvajseti po vrsti se je treba spomniti na pomembne ali celo prelomne dogodke izpred trideset let. Aprila leta 1990 smo imeli demokratične volitve, na podlagi volilnega rezultata je sredi maja prisegla nova vlada. Istočasno je potekal poskus razorožitve slovenske Teritorialne obrambe in odpor proti temu. Ta se je rezultiral v Manevrski strukturi narodne zaščite in z ustavnimi amandmaji sprejetimi 28. septembra omogočil, da so slovenske obrambne sile dokončno prišle le pod republiške avtoritete in vodenje. Nadaljevale so se priprave na obrambno-varnostnem področju s katerimi se je krepila tovrstna pripravljenost Slovenije, kar je tlakovalo pot plebiscitu decembra 1990. Izražena odločenost na plebiscitu je bila obveza za oblast in upanje za ljudi da bo novo boljše, bolj pošteno ter pravično. O omenjenih dogodkih imamo različne poglede in se pogosto kregamo, predvsem zaradi zaslugarstva. Iz tega izhajajo tudi spopadi za interpretacije, kot na primer glede razorožitve ali celo samorazorožitve Teritorialne obrambe Slovenije po eni strani oziroma poskusu razorožitve in uporu proti temu, ker šestnajst občin orožja ni oddalo, po drugi strani. Paradoksi ali nasprotnosti so ob tem pogosto zanemarjajo, kako bi potem, ko nas je armada razorožila to isto armado v osamosvojitveni vojni lahko premagali z orožjem, če pa smo bili razoroženi.
Dan današnji ne govorimo veliko o tem, da so prej navedene aktivnosti pred tridesetimi leti potekale potem, ko smo z Ustavnimi amandmaji k slovenski ustavi iz leta 1974 že 8. marca 1990 iz naziva Socialistična Republika Slovenija izbrisana beseda socialistična. S to in drugimi spremembami, ki pa niso bile le simbolične, je izginilo tudi kaj dobrega, zlasti na področju socialne države. Leto kasneje so si v osamosvojitveni vojni, dan po tem, ko so 25. junija 1991 v parlamentu potrdili samostojnost, nasproti stale obrambne sile Republike Slovenije in Jugoslovanska ljudska armada, kot zvezna vojska Socialistične federativne republike Jugoslavije. Jasno je bilo, da smo bili razdvojeni, z aktom agresije – dokončno.
V bistvu se razcepljenosti nismo nikoli prav rešili. Nasprotno v njej smo ostali in jo prenesli ter v novi državi celo okrepili. Vsak ima svoje naše, kar naj v demokraciji ne bi bilo nič posebnega. Tako lahko jaz trdim, da sem za naše in moj sosed, ki ni pri nas je tudi, kot on reče za naše. Enotna sva si v tem, da sva za naše, četudi vsak za svoje. Če bi lahko cinično nadaljeval, potem je razumljivo, zakaj smo priča pragmatizmu, tudi pri prestopih in preobratih v politiki, ko zapustiš naše in si lahko ponovno naš, to je njihov, ki tudi pravijo, da so naši. Ta mantra o naših in malo manj, nas polni z neko posebno energijo, še posebej če to polariziramo po načelu obeh rok. Ko ne prihaja od zunaj, jo ustvarjamo od znotraj. In preživimo.
Slovenija ima dober izobraževalni sistem, ki na osnovnošolski ravni v teh dneh zaključuje posebno šolsko leto zaradi pandemije covida-19. Pri izraženi oceni imam v mislih javno šolstvo, ki je eno najboljših v Evropi. Lahko bi celo rekel, da je to naša srebrnina, čeprav se po prej povedanem vsi ne strinjajo s tem. In zato lahko zasledimo tudi prizadevanja, da bi tudi javni izobraževalni sistem razmontirali, tako kot smo že marsikaj. Mene skrbi spoznanje, da ni važno katere šole imaš in kaj znaš, ampak je pomembno, če si ali nisi naš.
Spoštovani!
Ob obletnicah si vedno znova zastavljamo vprašanja o tem, za katere spremembe je šlo, zakaj smo se borili, ali smo dosegli pričakovanja. Pred tremi desetletji smo se odločali in delali korake v smeri, da zapustimo takratno tako imenovano totalitarno državo. Danes ugotavljamo, da se nismo otresli vseh totalitarizmov. V preteklosti smo se borili proti nacizmu in fašizmu, bili pred 75 leti med tistimi, ki so ga premagali, vendar se kot kažejo zadnja dogajanja, nismo otresli nekaterih fašističnih prijemov, pri manipulacijah z ljudmi ali pri utrjevanju oziroma ohranjanju oblasti. Ko to počno nekdanji osamosvojitelji, sami sebe postavljajo v vrsto, da bodo končali na odlagališču zgodovine.
Veteranom vojne za Slovenijo, veteranom Policijskega veteranskega društva Sever in članom iz Območnega združenja slovenskih častnikov ter iz drugih domoljubnih in veteranskih organizacij, se zahvaljujem za prizadevnost pri ohranjajo domoljubja in zgodovinskega spomina ter vrednot, ki so nas vodile, ko smo vzpostavljali državo, ki jo imamo.
Zahvaljujem se organizatorjem za pripravo današnje slovesnosti in izražam čestitke ob letošnjem dnevu državnosti.
Naj živi Slovenija in naj ostanejo zdravi njeni dobri ljudje.
