Nagovor dr. Alojza Šteinerja, predsednika Zveze slovenskih častnikov
na slovesnosti ob dnevu samostojnosti in enotnosti
v Murski Soboti, 21. decembra 2018
Spoštovani!
Dovolite mi, da moj nagovor na slovesnosti usmerim v eno ključnih značilnosti sprememb, ki so se začele pred tremi desetletji in so se zelo nazorno pokazale ravno na plebiscitu 23. decembra 1990. Mogoče bo kdo presenečen, vendar menim, da je bil to kapital. Gotovo kapital, čeprav nameravam danes govoriti predvsem o človeškem kapitalu. Pri tem imam v mislih tisti pomen, ki ne predstavlja finančnih ali materialnih virov in njihove tržne vrednosti. Želim se osredotočiti na nekoliko drugačen vložek posameznika, njegov potencial in sposobnosti in če hočete prepričanje, vrednote in odnos do tega.Pri nas izraz človeški kapital ni preveč uveljavljen, v preteklosti pa smo o njem govorili kot moralni moči posameznika in družbe.
Zakaj torej danes govoriti o človeškem kapitalu. Prvič zato, ker sem prepričan, da je človeški kapital še edini, ki ga po prehodu v demokracijo v naši državi še nismo razdelili inpokradli ali drugače rečeno privatizirali oziroma razvrednotili, tako da bi bil in ležal zavržen brez vrednosti ter bi ga lahko enostavno prikrajali osebnim, strankarskim ali podobnim interesom.
Drugič zato, ker verjamem, ali pa si delam iluzije, da je s človeškim kapitalom drugače. Smo v časih in na stopnji razvoja, ko ljudi enostavno ne moreš več privatizirati. Ljudilahko v družbah spreobrneš, revolucionarno preobraziš ali poskušaš s ponovnim prekrščevalstvom. Za vse navedene spremembe pa je značilno, da se vsako štetje, tudi zgodovine, začne znova in od začetka.Pri tem pa se posameznik praviloma ne sme spomniti ničesar pred tem, kaj šele, da bi to ocenjeval ali razglašal, da je bilo dobro in učinkovito.Mogoče so novodobneslovenske posebnosti in problemi ravno v tem, da so spremembe, ki so se zgodile pred 28 leti, nastale brez prisile, revolucionarnega preobrata ali zamenjave religije. Smatram namreč, da nam je spremembe in lastno državo uspelo vzpostaviti predvsem po zaslugi človeškega kapitala.
Da smo se po spremembi družbenega sistema in s prehodom v demokracijo pretežno ukvarjali s kapitalom je nekako razumljivo. Do spremembe pred tremi desetletji je namreč prišlo potem, ko smo bili v prejšnji socialistični državi skoraj desetletje v gospodarski in posledično tudi politični krizi, ki je močno vplivala na ljudi. Zato so ljudje začeli verjeti in vedno bolj pričakovali boljšo ureditev, ki bi bila pravična in poštena in jim omogočala dostojno življenje. V tem pričakovanju je bila izjemna družbena moč, pa tudi intelektualna priložnost za spremembe. Žal smo mnogi takrat spregledali, da so nekateri v prizadevanjih za oblast, želeli le njeno slast in koristi zase. Zato se tudi nas osamosvojiteljev drži resnica, da smo v bitkah in prizadevanjih za ljudi, pozabili ravno nanje.Tako smo v situaciji, da po 28 letih želja po uspešni državi, bolj pošteni in človeški, še vedno ostaja kot neizpolnjeno upanje.
Ker smo več ali manj opravili s kapitalom predhodne družbe pa tudi naše države, se že nekaj let dajemo za človeški kapital in njegovo privatizacijo. Res je tudi, da se pri gledanju na posameznika kot sestavine človeškega kapitala družbe, ne moremo znebiti vrednotenja. Vrednotenja ki kaže, da so tudi ljudje lahko le številke, še posebno takrat, ko se kažejo skozi število glasov posameznikov na volitvah. Pri tem počnemo vse, da bi ta kapital vedel in tudi navzven kazal komu pripada. Zato se poslužujemo celo potvarjanja zgodovinskih dejstev, prilaščanjaosamosvojitvenih zaslug in etiketiramo ter zmerjamo. K temu je treba dodati še sovražni govor, medijske in druge oblike manipulacij in še bi lahko našteval. Sprašujem se torej, ali bomo vse, prav vse iz naše preteklosti vrgli na smetišče, na koncu tudi sami sebe. Zato počasi in vztrajno ne verjamemo in ne cenimo nikogar več, ne vrednot, še manj oblasti in političnih institucij. Vprašanje, ki se zaradi tega velikokrat pojavlja je, ali smo tudi slovenski človeški kapital razvrednotili in izrabili. Ali smo ga zardi tega izgubili oziroma ga izgubljamo.
Zato pred praznikom samostojnosti in enotnosti naše države izpostavljam, da se na ljudi sicer da vplivati, lahko se jih tudi premami in naplahta, vendar na koncu pridemo do resnice in spoznanja o vrednosti početja. To pa daje tudi značaj spominu, ki ga ohranjamo. Obenem kličem po pokončni drži, ohranjanju resnice in predvsem opozarjanje na vrednote, ki so nas krasile in se jih nismo sramovali, nam tudi niso bile vsiljene ne nekoč in nam ne morejo biti prepovedane niti danes.
Spoštovani. Danes smo se zbrali v centru našega lepega mesta. Smo tudi na mestu zanimivega stoletnega zgodovinskega loka, ki je zaznamoval Prekmurje in Pomurje. Tu v bližini je spomenik prekmurski knjigi, za nami je prenovljenspomenik NOB in osvoboditvi izpod okupacije in nacističnega primeža v času druge svetovne vojne, pa tudi obeležje posvečeno osamosvojitvi in obrambi samostojne Slovenije. Upam, da bo ta zgodovinski lok v spominskem parku kmalu bogatejši za obeležje posvečeno dogodkom izpred 100 let, ko so bili Prekmurci združeni z matičnim narodom.
Zaradi navedenega bi si želel, da bi naslednje leto v Sloveniji ta praznovanja označili kot prekmursko leto. Pa ne le zaradi zaslužnih posameznikov, ki bodo predstavljeni na spominskem obeležju, ampak zaradi vseh ljudi murske krajine in njihovega človeškega kapitala, ki se zrcali v sloganu približujoče se stoletnice – Prekmurje v srcu 100 let.
Dan samostojnosti in enotnosti je spoštovanja vreden praznik. Še posebej če ga slavimo kot praznik človeškega kapitala, ki je odločno prispeval k osamosvojitvi in je lahko steber ohranitve in izboljšanja tega kar imamo.Zato bi si ob prihajajočem dnevu samostojnosti in enotnosti in prazničnih dneh želel, da bo naša Slovenija država, kakršno si njeni državljani in državljanke zaslužijo. Da bi bila varna, do ljudi prijazna in uspešna. To veterani in častniki, ki smo bili pred 28 leti zraven pričakujemo in velikokrat tudi povemo ali vsaj nastavimo ogledalo.
Zahvaljujem se vam za povabilo in priložnost, da sem lahko razpredal o človeškem kapitalu. Ostanite pokončni in ponosni in sprejmite moje čestitke ob državnem prazniku.
Želim vam zadovoljne božične in novoletne praznike in vse dobro v letu ki prihaja.
KO SE KREGAMO, SE KREGAMO V SENCI
Alojz Šteiner, intervju 17. 11. 2018 SP Dela
Po činu general major. Danes predsednik zveze slovenskih častnikov, leta 2009 je bil imenovan za načelnika generalštaba Slovenske vojske in je to funkcijo opravljal do leta 2012. Pred tem je bil celo poklicno kariero vojak. V teritorialni obrambi je začel kot referent, leta 1991 je bil med osamosvojitveno vojno načelnik pokrajinskega štaba TO za vzhodno štajersko.
A.Šteiner- Intervju za SPDela-pdf
Nagovor Alojza Šteinerja, predsednika Zveze slovenskih častnikov na otvoritvi skupščine ZSČ, 24. marca 2018
Vsem prijazen in dober dan na redni letni in volilni skupščini Zveze slovenskih častnikov.
Pozdravljam prisotne predstavnike območnih in občinskih ter interesnih združenj, člane predsedstva Zveze, predsednika in člane komisije za nadzor delovanja in komisije za nadzor materialno-finančnega poslovanja Zveze, predsednike odborov pri predsedstvu, dobitnike najvišjih priznanj in zastavonoše ZSČ. Z nami je danes tudi častni predsednik ZSČ, pk Miha Butara in bivši predsednik zveze pk Bojan Potočnik.
Z zadovoljstvom pozdravljam prisotne goste:
- Ministrico za obrambo, ga. Andrejo Katič,
- NGŠSlovenske vojske, gm, Alana Gederja.
- predsednika ZVVS, gm, Ladislava Lipiča,
- predsednika ZPVD Sever, dr. Tomaža Časa,
- predsednika Zveze društev general Maister, g. Milana Lovrenčiča,
- predstavnika ZZBVNOB g. Staneta Dovgana
- poveljnika 1. br Slovenske vojske, pk Roberta Glavaša,
- predstavnika CVŠ SV in tudi podpredsednika naše organizacije, pk Mirana Fišerja in
- predstavnika PS SV in tudi predsednika naše organizacije Idrija Cerkno, ppk Branka Tušarja.
Hvala vsem, ki ste z nami.
Spoštovani!
Izteka se zanimivo in četrto leto v mandatu 2014-2018. Danes smo tukaj zato, da to obdobje zaključimo z ocenami o dosežkih, pomanjkljivostih in izzivih za prihodnje. Ker imamo volilno skupščino bomo postavljali ekipo tudi za naslednje obdobje. Ocenjujem, da je bila v preteklem obdobjuZSČ kredibilen člen v KoDVOS, pa tudi da so bila območna in občinska ter interesna združenja ZSČ pomemben steber v domoljubni fronti na regionalni in lokalni ravni.
ZSČ v samostojni Sloveniji šteje polnih 24 let, ob tem pa ne zanikamo začetkov, ki segajo v leto 1952, ko je bila ustanovljena ZRO, zatem pa so kmalu dodali podčastnike in jo preimenovali v ZROP, sredi sedemdesetih pa oblikovali republiške ZRVS. Smo torej mlada organizacija, kako zanimivo se to sliši ob pogledu na tukaj prisotno in prevladujočo srebrnino v laseh. Mladi smo kot naša država ali naša vojska, čeprav so korenine starejše. To omenjam tudi zaradi tega, ker mineva 50 let od začetkov vzpostavljanja teritorialne obrambe Slovenije, kar so mnogi takrat razumeli kot priložnost za obnovitev slovenske vojske, ki je marca1945 že drugič poniknila, tistikrat v JA. To je prva primerjava, ki si jo dovolim v povezavi z našo vojsko.
Druga pa je bolj sveža in se navezuje na nedavno medijsko ofenzivo in vsesplošno blatenje naše vojske, zlasti po dogodkih na Počku, ko smo podobnega opisovanja bili deležni tudi za našo zvezo in organizacije. Na vrhuncu kampanje »raztrgane čizme« je na prepoznavnem blogu bil tudi prispevek o Zvezi nerazporejenih častnikov, ali ZNČ – razumi za-ne-č. Po vzorcu kot za SV, kjer bi tudi naj bilo vse znč. Zato so me nekateri naši člani pozivali, da naj pridemo na skupščino z izjavo ali deklaracijo oziroma podobnim in udarnim. Naj ta pričakovanja, poskušam umiriti vsaj z dejstvom, da je članom in članicam v organizacijah ZSČ mar za njeno državo in vojsko. Zato tudi pozivam pristojne, da čimprej sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšanje pripravljenosti obrambno varnostnega sistema in se lotijo konsolidacije stanja v naši vojski. Večina prisotnih je rasla iz nje, se borila v njej in ima še vedno zavidanja vredna pričakovanja ali upanja če hočete.
Na tem mestu in ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vodstvu SV in njenim domicilnim enotam za podporo, dobro sodelovanje in stkane vezi. Na tehnici recipročnosti, pa so včasih tudi stvari, ki se jih ne da natančno stehtati oziroma obračunati, zlasti, ko gre za ohranjanje korenin. Naj vse navedeno ne bo pozabljeno.
Napovedi, da bo po volitvah treba marsikaj spremeniti, zamenjati in celo premontirati so lahko zelo obetavne in grozeče obenem. Ker v ZSČ končujemo štiriletni mandat, je to lahko napoved tudi novih izzivov. Naš slogan za naslednja štiri leta je « Zmoremo, ker hočemo«, ki je kot nalašč nasproti napovedi o družbenem premontiranju. Kam nas bo bližnja prihodnost pripeljala bomo videli. Če bi se primerjali s sorodnimi organizacijami v Evropi, ki sodelujejo v CIOR (častniki) in CISOR (podčastniki), potem bi prej omenjena»premontaža« morala iti v smeri posodabljanja in krepitve ZSČ, ne pa odvoza na smetišče in negiranja. Sicer pa, kdo bi lahko bil prinapovedani demontažiuspešen nasproti 7612 članov, ki prostovoljno delujejo ali hočejo delovati v naših 52 društvih.
Vsem tem gre moje spoštovanje in zahvale. Konkretno pa lahko danes izpostavimo le zaslužne prejemnike najvišjih priznanj ZSČ. Zato, gospo ministrico za obrambo in načelnika Generalštaba Slovenske vojske ter ostale drage goste iz domoljubnih in veteranskih organizacij in Slovenske vojske prosim za razumevanje, da pred njihovimi nastopi najprej prisluhnemo obrazložitvam ob podelitvi priznanj, ki na zanimiv način kažejo delo in prizadevanja naših organizacij.
Hvala lepa.
