Nagovor dr. Alojza Šteinerja na svečani prireditvi ob spominskem dnevu generala Rudolfa Maistra na Osnovni šoli borcev za severno mejo v Mariboru, 21. novembra 2017
Spoštovani zbrani. Imam prijetno dolžnost in čast, da vas lahko nagovorim na vaši šoli ob spominskem dnevu generala Rudolfa Maistra. Vem tudi, da šola nima le z današnjo slovesnostjo povezanega imena, ampak je skrbnik pomembnega dela slovenskega zgodovinskega izročila o Rudolfu Maistru in njegovih borcih za severno slovensko mejo. Zato me veseli, da so z nami tudi predstavniki domoljubnih in veteranskih društev ter ga. Abina, hčerka Viktorja Černeta, Maistrovega borca izpred 99 let. Posebej pa me veseli, da ste povabili predstavnike Slovenske vojske, ki po mojem mnenju tudi negujejo zgodovinski spomin na Maistra.
Slovenci nismo številčno velik narod, smo pa narod velikih posameznikov. Med slovenskimi velikani posebno mesto zavzemajo pesniki, pisatelji ter vizionarji, ki so v svojem času, začutili priložnost za uresničitev narodovih hotenj in sanj. Eden izmed njih je tudi general, pesnik in domoljub Rudolf Maister – Vojanov. Vendar zgodovinski spomin na Maistra ni le spomin na izjemnega Slovenca, ampak tudi spomin na njegove sopotnike, ki so v prelomnih zgodovinskih trenutkih dali svoj prispevek k uresničitvi narodovih hotenj po lastni državi, da smo se Slovenci ohranili in preživeli v zgodovinskih viharjih.
Rudolf Maister se je ob koncu 1. svetovne vojne zavedal, da lahko kot vojak pomembno prispeva k uresničitvi sanj o slovenski državi. Pri tem je prav general Maister naredi prelomnico, ko smo Slovenci od besed prešli k dejanjem. V kaosu razpadajoče večnacionalne monarhije je bilo treba vzpostaviti novo, slovensko vojsko, ter jo uporabiti v akcijah za zaščito etničnega prostora. Maister je pravilno ocenil, da bo ob razpadu Avstro-Ogrske ključna postavitev in zavarovanje severne meje, pri čemer je bilo odločilno ali bo Maribor ostal slovenski. S svojim pešpolkom, v katerem so bili zavedni slovenski fantje, je 23. novembra 1918 leta razorožil nemško Zeleno gardo, ter z nadaljnjimi akcijami začrtal slovensko severno mejo. Tako je s svojim pogumom in vizionarstvom ter akcijami, ki jih je vodil, vplival na potek zgodovine na tem prostoru. Generala Maistra poznamo predvsem kot borca za severno mejo, vendar je pomembno vlogo odigral tudi kot predsednik jugoslovanskega dela mešane komisije na zahodni slovenski meji, v kateri je z energičnimi ukrepi dosegel umik Italijanske vojske z dela ozemlja Notranjske.
Mlajše generacije Slovencev v zadnjih dveh desetletjih šele prav spoznavamo vlogo generala Maistra in njegovih borcev. Veliko od tega tudi po zaslugi državnega praznika, ki ga obeležujemo od leta 2005.
Kot drzen in romantičen bojevnik in narodno zavedni častnik Avstro-ogrske vojske, sodi Maister med velike slovenske vojaške osebnosti. Pred 99 leti je general vabil prostovoljce in legionarje v slovensko vojsko, da so obranili slovenske kraje ob severni meji, ki jih imamo še danes. Sam sem bil med tistimi, ki so, tudi po Maistrovih zgledih, prispevali k osamosvojitvi in obrambi Republike Slovenije junija in julija 1991. Rudolf Maister Vojanov ni bil le slovenski častnik in domoljub, saj ga poznamo tudi kot poznavalca in uživalca lepega. Bil je pesnik, ljubiteljski slikar, ljubitelj in zbiralec knjig in bibliograf. Njegovo domoljubje in narodna zavednost pa sta uporabni tudi za današnji čas, v dobi globalizacije, kot izziv sedanji generaciji.
Tako kot Maister desetletje po vojni ni več mogel klicati svojih vojakov, tudi jaz ne morem več storiti tega danes, ker živimo v miru in drugačnih skupnostih. Lahko pa mlade vabim v vrste pametnih, razgledanih in uspešnih Slovencev, ki se zavedajo svojih korenin in se bodo vračali k njim, četudi bodo imeli boljši kruh daleč od doma. Zato za ohranjanje zgodovinskega spomina povezanega s pojutrišnjem državnim praznikom izražam zahvalo vodstvu in pedagogom Osnovne šole borcev za severno mejo in Domovinskemu društvu generala Rudolfa Maistra Maribor.
Dragi učenke in učenci.
Vi ste današnji Maistrovi nasledniki. Ko boste s šolo ali s straši šli na Zavrh in se povzpeli na razgledni stolp, boste lahko naredili enega najlepših selfijev s panoramo Slovenskih goric v ozadju. Takrat boste tudi lažje razumeli, zakaj si je Maister tako prizadeval, da bi ti kraji ohranili slovenski značaj in zakaj je tam kot upokojeni general tako rad pesnil. V Završkih škorcih pa je napisal zanimivo sporočilo tudi vam z naslednjo kitico: Mi smo kralji brez kanonov, brez blaginje in brez tronov, sablja nam je ostri kljun. In potem v tretji kitici dodal – vendar pa smo poštenjaki, da ni takih pod oblaki. Ostanite torej Maistrovi škorci, ker bi zato on gotovo bil ponosen na vas.
Hvala vsem, ki skrbite za to, da ne bo pozabljeno.
-
- OLYMPUS DIGITAL CAMERA
-
- mde
-
- OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OB 49. LETNICI ZAČETKA VZPOSTAVLJANJA TERITORIALNE OBRAMBE IN NACIONALEM POSVETU
16. novembra2017 je v Državnem svetu Republike Slovenije potekalnacionalni posvet z naslovom Nastanek in razvoj slovenske teritorialne obrambe -del nacionalne vojaške tradicije. Skupaj z Državnim svetom so ga pripravile Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Zveza slovenskih častnikov in Zveza policijskih veteranskih društev Sever ter Vojaški muzej Slovenske vojske. Posvet je bil odprt za širšo strokovno in civilno javnost, udeležilopa se ga je več kot sto udeležencev. V treh omizjih je petnajst nastopajočih predstavilo politični, vojaško-zgodovinski in doktrinarni pogled na začetke vzpostavljanja, razvojno pot in funkcionalne značilnosti slovenske TOter primerjavo z razvojno potjo s slovensko milico z njo.V uvodu v posvet je bila odprta tudi razstava, ki jo je pripravil VM Slovenske vojske, slavnostni govornik ob tem je bil eden prvih teritorialcev na Gorenjskem in kasnejši načelnik RŠTO, generalmajor Janez Slapar. Na posvetu so bili prisotni tudi obrambna in notranja ministrica ter načelnik Generalštaba Slovenske vojske in njegov namestnik.
Posvet je pokazal, kako globoko je bila Teritorialna obramba zasidrana v takratno slovensko družbo, njene obrambne priprave in ljudi ter v katerih elementih je nedvoumno kazala znake nacionalne vojske.Prepoznavno pa je bilo tudi, da smo ponosni na našo TO, njeno zgodovino, saj smo se z njo obranili v vojni za Slovenijo 1991.
VSEM, KI ŠE VEDNO ČUTUTE PRIPADNOST SLOVENSKI TERITORIALNI OBRAMBI ČESTITKE OB ČASTITLJIVEM JUBILEJU.
Dr. Alojz Šteiner, predsednik ZSČ
Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov, dr. Alojza Šteinerja ob komemoraciji na grobišču 1. svetovne vojne v Ukancu, 21. oktobra 2017
- spoštovana g. župan in podžupan občine Bohinj,
- spoštovane ekscelence in drugituji diplomatski predstavniki v Republiki Sloveniji,
- drage veteranke in veterani ZVVS ter predstavniki ostalih domoljubnih organizacij in kolegi iz Združenja slovenskih častnikov,
- spoštovani pripadniki slovenske vojske, cenjeni zbrani.
Lepo vas pozdravljam na današnji komemoraciji na vojaškem pokopališču iz 1. svetovne vojne.
Čez tri dni bo minilo 100 let odkar je v dvanajsti soški bitki še zadnjič zagrmelo orožje in zatem po preboju vojaških okopov pri Kobaridu, na Kolovratu in Matajurju dokončno utihnilo na celotnem območju Soške fronte. Bojni položaji in vse kar je pozicijsko bojevanje v tistem času spremljalo, so se oddaljili od slovenskih ozemelj na območja proti zahodu ob reki Tilment in zatem ob reki Piavi. Na območjih, kjer je dve leti in pol divjala vojna so ostala razdejanja, zapuščeni vojaški okopi in številni grobovi padlih in mrtvih vojakov. Ti so bili po večini pokopani v zaledju bojnih položajev. Ravno zaledja so v času obstoja fronte in še bolj po njenem koncu kazala krutosti množične vojne.
Prva svetovna vojna je v 888 dneh na slovenskem ozemlju zahtevala preko 80.000 razseljenih civilnih oseb in preko 300.000 padlih vojakov različnih narodnosti na obeh straneh. Ali povprečno skoraj 340 vsak dan vojne, oziroma za bataljon vojakov na vsaka dva dni. Vojna, v alpskem svetu še posebej, je do konca dehumanizirala vojaštvo. Večina tistih, ki so preživeli, so si želeli, mnogi med njimi pa tudi poudarjali – nikoli več. Žal so se pohlep po vojaškem reševanju političnih vprašanj in želja po vojaški slavi ter kazanju tega, kako razvrednoteno je življenje posameznika, v še hujši obliki ponovili v drugi svetovni vojni. Vse to v času, ko so spomini in rane iz prve velike vojne, bile še sveže in preživele priče gorja še žive.
Zato je tudi na današnji komemoraciji, posebej pa ob 100 letnici konca bojev v prvi svetovni vojni na slovenskih tleh, treba še enkrat, glasno in jasno ponoviti sporočilo, da v sodobni Evropi in med njenimi narodi ni mesta za vojno. Predvsem zaradi spomina na padle vojake, njihovo gorje, ki so ga doživljali in trpljenje njihovih svojcev. Posebej pa zaradi opomina, današnjim politikam in generacijam.
Širše območje Bohinja, je ves čas obstoja Soške fronte od junija 1915 do novembra 1917, bilo zelo pomembno za vse vidike logistične oskrbe enot na krnskem in tolminskem bojišču. Zaradi železniške povezave je tod tekla ena najpomembnejših oskrbnih žil za fronto, tu pa je bilo tudi pomembno oskrbno prekladalno mesto in korpusno ter divizijske oskrbne baze in bolnice. Zaradi tega je bilo območje tudi komunikacijsko vozlišče, od koder so potekale oskrbne poti in žičniške povezave do druge ali celo prve bojne črte visoko v planinskem svetu. Za marsikaterega vojaka je vrnitev v ta območja z bojnih položajev v gorah, na tako imenovano konsolidacijo, predstavljalo ne-le vrnitev iz pekla oziroma umik pred belo smrtjo v gorah v bolj normalno vojaško življenje, ali na okrevanje. Obenem pa tudi podaljševanje upanja v preživetje.
Na tukajšnjem vojaškem pokopališču v Ukancu je 282 grobov, pokopanih pa je verjetno več oseb, saj zadnji grob nosi številko 296. Z imeni pokopanih se je ohranilo še 221 grobov. Na pokopališču so pokopani vojaki, madžarske, poljske, slovaške, slovenske in ukrajinske narodnosti. Poleg avstrogrskih so tu tudi grobovi 17 ruskih, dveh romunskih in enega italijanskega vojnega ujetnika ter enega civilnega nosača.
Spoštovani
Ker je današnja komemoracija posvečena tudi dnevu spomina na mrtve, naj moj poklon na tem vojaškem pokopališču, poleg omenjenim vojakov različnih narodnosti iz časov prve svetovne vojne, gre tudi padlim Slovencem v drugi svetovni vojni in še posebej žrtvam vojne za samostojno Slovenijo.
Izražam zahvalo Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska za organizacijo današnje, kot tudi vseh prejšnjih svečanosti. Hvala tudi tistim, ki skrbite za urejenost obeh pokopališč, kjer bomo danes polagali vence, pa tudi ostalih obeležij na tem območju. Z ureditvijo pokopališč, ki so del kulturne dediščine, in nagrobnih obeležij ter imen posameznikov na njih, se ohranja poseben osebni vidik spomina. Zato si ob komemoraciji kot je današnja lahko le želim, da so podobne prireditve, kjer se spominjajo padlih vojakov različnih narodnosti, med njimi Slovencev, tudi po drugih delih naše širše skupnosti – Evropske unije.
Zelo pomembno je, da ob tem skrbimo za negovanje zgodovinskega spomina in poštenega odnosa do preteklosti. Ob trenutkih kot je današnji in bližajočim dnevom spomina na mrtve pa predvsem do tistih, ki so padli v vojnah ali zaradi vojnih delovanj. Ohranimo jih v spoštljivem spominu. Na to nas poziva tudi zapis na tukajšnji kapelici. Kljub pomenljivosti tega zapisa, pa naj ob stoletnici konca prve svetovne vojne na Slovenskem, v imenu tukaj pokopanih vojakov, parafraziram našega pesnika, da zato za kar so umrli, ne bi smeli umreti.
Naj ne bo pozabljeno in hvala vsem.
Domoljubje in veteranske organizacije – primer Slovenije (članek v publikaciji Sodobni vojaški izzivi)
Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov, dr. Alojza Šteinerja na slovesnosti ob počastitvi pekrskih dogodkov 20. maja 2017
Petek, 24. maja 1991 je na tem mestu v 710. Učnem centru Teritorialne obrambe resnično izgledal kot poseben – nov dan. In kot bi dejal pesnik: »ko smo se zbrali in prešteli smo v mislih dejali, vsi smo še tovariši«. Čeprav je bilo jasno, da tovarišije, vsaj tiste pristne, ni več. Ko sem kot predstavnik 7. Pokrajinskega štaba TO prišel v center, je k meni pristopil eden od teritorialcev iz sestave za stražarsko varovanje in obrambo in mi dejal: »Ne moreš si misliti, kakšna je bila noč. Še dobro, da nobeden ni potegnil« in pri tem mislil na sprožilce na orožjih na obeh straneh. Nekaj sem zamomljal in vedel, da odgovor ni pravi. Upam, da bo današnji, po 26 letih, ustreznejši.
Spoštovani, cenjeni in dragi zbrani na slovesnosti, dovolil sem si nenavaden začetek današnjega govora, ker gre za posebno slovesnost posvečeno nenavadnim in izjemno pomembnim dogodkom iz slovenske osamosvojitve in ker so me opozorili, da pazim na čas, ki ga imam na razpolago.
Sam se štejem za majhnega udeleženca takratnih dogajanj, ker je bilo v pekrskih dogodkih veliko takšnih, pa tudi zaslužnejših posameznikov. Če začnem pri tistih, ki so drugi teden služili vojaški rok v uniformah slovenske vojske, nadaljujem z njihovimi poveljniki, ki so jih branili skupaj z vpoklicanimi teritorialci, pripadniki milice in med njimi še posebej tako imenovanimi PEM-ovci, pa vse do predstavnikov medijev in oblastnih ter ostalih obrambno-varnostnih struktur. Ob tem moram posebej izpostaviti prebivalce Peker in Maribora pa tudi starše nabornikov, ki so 23. maja 1991 prihajali v Pekre, da bi se neposredno prepričali, kakšna bosta razplet in usoda njihovih sinov in vseh skupaj.
Še vedno potekajo razprave o tem, ali je šlo za načrtno delovanje z naklepnimi akcijami oziroma bolj kot ne samovoljno dejanje armadne strani v Mariboru. Nedavno smo v Delu prebrali, da je šlo le za zasebno vojno generala Deliča in njegovega vodje kontraobveščevalne službe. Mogoče to niti ni najpomembnejša trditev, ker si nas je večina, vsaj na slovenski strani takrat želela, da sploh ne bi šlo za vojno. Spadam med tiste, ki verjamejo in sledijo virom, ki kažejo, da je v Pekrskih dogodkih šlo za načrtovano akcijo JLA. Verjamem tudi, da prva žrtev slovenske osamosvojitve in smrt civilista Simčika ni bil le nesrečni dogodek.
Tudi na tem mestu izpostavljam, da je glede na napovedani datum odcepitve od SFRJ v pekrskih dogodkih šlo za zadnji in odločilni poskus pokoritve Slovenije. Ker se že lep čas ukvarjam s proučevanjem in zbiranjem virov in iskanjem nekaterih odgovorov, bom v nadaljevanju nanizal nekaj dejstev.
Potem, ko so 21. maja v Ljubljani potekali pogovori o nabornikih med predsednikom Izvršnega sveta Republike Slovenije in delegacijo JLA, ki jo je vodil poveljnik 5. VO, general Kolšek, je na drugem koncu armada za delovanje proti slovenskemu vojaškemu centru zbirala vojaške sile. Uporabili so predvsem enote, ki so v Maribor prispele neposredno pred tem. Iz Varaždina je 21. maja prispela izvidniška četa in že naslednji dan so bili njeni pripadniki poslani v izvidovanje centra v Pekrah. Istega dne je bila iz Niša napotena tudi četa vojaške policije z oklepnimi transporterji, ki je prispela v Maribor na predvečer pekrskih dogodkov in bila kot nosilka delovanj JLA naslednji dan dopoldne 23. maja poslana v akcijo. Obe enoti s katerimi so upravljali obveščevalno-varnostni organi sta prispeli v Maribor, preden se je zgodil incident z zajetjem pripadnikov JLA v okolici učnega centra TO.
O pripravah se je nekaj vedelo, saj je, kot je leta 2003 zapisal Lešnik, naš sodelavec v pisarni pomočnika načelnika KOS videl načrt delovanja pripadnikov JLA v bližini učnega centra in o tem 22. maja obvestil slovenske varnostne organe. O posebnem elaboratu za ta primer pa je pisal tudi Kolšek leta 2001 in dodal, da je bil za datum začetka določen 22. maj.
Da so nameravali povzročiti žrtve in zatem energično ukrepati, kaže več primerov. Zelo zgovoren je tisti, ki bi se lahko zgodil na Bezjakovi ulici v Pekrah in tisti ki se je končal s smrtnim izidom na Ljubljanski ulici pred vojašnico Vojvode Mišiča.
Voznik vojaškopolicijskega oklepnika JLA, ki je povozil Josefa Simčika, je na zaslišanju leta 1993 preiskovalnemu sodniku dejal, da je poveljujoči oficir, citiram: »začel nad mene kričati, da me bo ubil, da moram peljati naprej, da naj ne ustavljam« konec citata. V nadaljevanju pa dodal, da ga je oficir potem, ko so 24. maja zvečer prispeli v vojašnico poklical in vprašal zakaj se trese. Zatem pa nadaljeval, da je to kar je storil prav in da mora biti pogumen. In dodal, citiram: »da takšnih napak kot sem jih storil v Pekrah in pred vojašnico, ko nisem hotel peljati proti civilistom ne smem nikoli več narediti«, konec citata. Zaradi korektnosti je treba dodati, da izjava na sodišču ni bila ne potrjena ne zavržena zaradi odstopa od pregona. Je pa ta poveljujoči oficir v dokumentu o izkušnjah iz Maribora in v analizi zapisal, citiram v izvirnem jeziku »u slučaju pokušaja penjenja mase na oklopni transporter potrebno je naglim kočenjem stresti masu sa OT i nastaviti kretanje«, konec citata.
Težko si je tudi predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se branilci učnega centra TO vdali in predali nabornike in zahtevane vojaške osebe. Ker takrat v Pekrah JLA ni imela avtobusov ali kamionov, bi mlade slovenske vojake, njihove starešine in mogoče še teritorialce verjetno zvezali s policijskimi sredstvi ali celo med seboj in jih kot sramotilni eskadron peljali skozi Pekre in Maribor v eno od vojašnic JLA.
Lahko tudi, da bi bila pot ista, kot jo že šestindvajset let zapored hodijo udeleženci spominskega pohoda. Zato je prav, da v spomini in opomin še vedno hodimo. V vojaški zgodovini tudi ni veliko primerov, kjer bi ljudje tako neposredno, kot v Pekrah 23. maja 1991 varovali tiste, ki so bili namenjeni za to da branijo ljudi in državo. Zato pekrske dogodke upravičeno lahko označimo za ene najpomembnejših iz osamosvojitvenih prizadevanj, kjer smo enotno rekli NE in to dokazali z dejanji. Tukaj se je vzpostavljalo slovensko dostojanstvo in upanje, da bo novo boljše, bolj pravično in uspešno. Ali smo bili opeharjeni za to pričakovanje lahko odgovori vsak posameznik.
Prav je tudi, da vedno znova povemo, da smo v Pekrah bili enotni, da smo zmogli in priznajmo imeli tudi srečo, da ni bilo še več žrtev. Prav tako se mi zdi smiselno, da ne govorimo o velikih junakih in herojih, ampak o množici majhnih pogumnih posameznikov iz vrst obrambnih sil, medijev, politike in ostalih prebivalcev. Vsi so prispevali pomembne delce v izjemen pred osamosvojitveni mozaik. Hvala vsem, ki ste in so bili zraven, še posebej za srčnost, za občutek, kdaj je treba odklopiti od zvezne politike in oblasti ter izkazan pogum. Takratne enotnosti v današnjih razmerah ne moremo več povrniti, lahko pa ohranimo pozitivni spomin. Tega bomo udeleženci nosili skupaj s ponosom in tega nam ni možno vzeti.
Hvala mestni občini Maribor, Slovenski vojski, Turističnemu društvu Pekre ter veteranskim in domoljubnim organizacijam za današnje prireditve.
Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov, Alojza Šteinerja ob dnevu upora proti okupatorju in podpisu dogovorov o sodelovanju domoljubnih in veteranskih organizacij Zasavja na Kumu, 22. aprila 2017
- Spoštovana župana g. Miran Jerič in g. Matjaž Švagan, spoštovana zastopnica županje občine Hrastnik,
- Spoštovani udeleženci 10. pohoda veteranov in domoljubov na Kum,
- Spoštovani borke in borci ter predstavniki organizacij združenj borcev za vrednote NOB Slovenije,
- drage veteranke in veterani ZVVS in ZPVDS ter predstavniki ostalih domoljubnih organizacij in kolegi iz Združenj slovenskih častnikov
- spoštovani pripadniki slovenske Policije, cenjeni zbrani.
Zahvaljujem se vam za povabilo na današnjo slovesnost. Najprej izražam čestitke ob desetem tradicionalnem srečanju veteranov in domoljubov na Kumu in še posebej zadovoljstvo ob današnjem svečanem dejanju, ki je povezano s preteklim in prihodnjim sodelovanjem veteranskih in domoljubnih organizacij v Zasavju.
Ker je slovesnost posvečena dnevu upora proti okupatorju, se danes spominjamo upornih dejanj, ki so zaznamovala usodo Slovencev. Za slovesnost in obujanje spomina bi težko našli primernejši kraj, kot je zasavski očak Kum, predvsem zaradi dogajanj na njem ter ljudi povezanih z uporništvom, osamosvojitveno vojno in domoljubjem. Uporništvo in domoljubje ter želja po svobodi so bili tu velikokrat na preizkušnji.
Dan upora proti okupatorju pa je vendarle osredotočen na ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, osrednje odporniške organizacije Slovencev v drugi svetovni vojni. OF je sprožila in povezovala upornike proti fašističnim in nacističnim okupatorjem in prispevala, da smo ob koncu druge svetovne vojne in morije, ki ji do tedaj ni bilo primera v človeški zgodovini, bili na pravični strani tistih, ki so se uprli takratni nacifašistični politiki, okupaciji in zavojevanju.
Menim, da sodobno domoljubno fronto potrebujemo tudi danes. Pri tem mislim na veteranske in domoljubne organizacije, ki povezujejo veterane različnih slovenskih generacij, od Maistrovih borcev, borcev proti fašizmu in nacizmu v času NOB, do veteranov slovenske osamosvojitve in vojne za samostojno Slovenijo. Potrebujemo fronto, da se bomo osvobodili sramu o uporništvu v preteklosti, da se bomo uprli poskusom sprevračanja zgodovinskih dejstev in potvarjanju resnice, da bomo bolj kot namišljene heroje in zasluge cenili skupne dosežke in da bomo znali o naši preteklosti odkrito in pošteno govoriti našim otrokom in vnukom. Le to bo lahko zdrava podlaga za ohranjanje Slovenstva in njegov obstoj v viharjih, ki nas čakajo. To ne pomeni, da moramo zakrivati temne plati naše preteklosti. Ohranjati moramo predvsem resnico in spoštovanje do tistih, ki so se za v različnih obdobjih slovenskega uporništva izpostavljali.
Zato na današnji slovesnosti lahko izrazimo priklon vsem že živim tovarišem in tovarišicam iz narodno osvobodilnega boja in upora proti nacizmu in fašizmu. Če bomo dosegli njihovo starost upajmo, da bomo od zanamcev podobnega priklona in priznanja deležni tudi tisti, ki smo po poti uporništva stopali v letih 1990 in 1991.
K že prej izraženemu zadovoljstvu za sodelovanje in skupno nastopanje veteranskih in domoljubnih organizacij v Zasavju naj dodam, da zelo podpiram podpise aneksov k listinam o skupnemu sodelovanju in nastopanju domoljubnih in veteranskih organizacij, še bolj pa usklajene oblike delovanja. S tem se na zgovoren način daje odgovor na vprašanje, ali post tranzicijske družbe potrebujejo veteranske organizacije, zlasti tiste iz pred tranzicijskega obdobja.
Nedavno sem proučeval veteranstvo na slovenskem in ugotovil, da ima preko 140 letno tradicijo, saj so že leta 1875 ustanovili Mariborsko veteransko in bolniško podporno društvo. Na razvoj veteranstva je vplivala zgodovinska dinamika v obeh svetovnih vojnah in ob koncu hladne vojne ter najmanj štirikratno spreminjanje državnih ureditev in posledično prehajanje veteranov in skrbi za njihove pravice, zdravstveno in socialno zaščito iz ene v drugo. Namesto neposrednega odgovora na prej zastavljeno vprašanje, o tem ali veterane in domoljube takšne kot so danes zbrani tukaj sploh rabimo, pa naj izpostavim primer iz tistega obdobja uporništva, ki ga danes posebej omenjamo. Ko so nemške, italijanske in madžarske zasedbene oblasti v času 2. svetovne vojne delovanje veteranskih združenj bivše države prepovedale in organizacije razpustile, so zakonske obveznosti do vojnih invalidov v njih prevzele okupatorske države. Vendar z navedenim in poskusi privabljanja h kolaboraciji, niso sedli v srca prebivalstvu in so s tem dodatno odpirali pot uporništvu. Tudi zloglasni ZUJF izpred štirih let in zmanjševanje pravic veteranov ni sedel v njihova srca in se je izrazil kot upor proti takšnemu ravnanju in politiki izza tega.
Spoštovani, prepričan sem, da so lahko slovenski uporniki in njihova dejanja kažipot tudi za ohranjanje domoljubja v današnjem času, ki ne zahteva tako skrajnih žrtev? Tudi zaradi neznanke, ali se bomo za domovino morali še kdaj boriti? Če se bomo pripravljeni upreti, jo bomo lahko tudi izborili in ohranili.
Spoštovane in spoštovani,
uporništvo in domoljubje sta v slovenski zgodovini zapisana z velikimi črkami, saj sta Slovencem pomagala preživeti in ustvariti državo in nacijo. S tem so tudi danes naše domoljubne in veteranske organizacije lahko povezane. Bodimo ponosni na uporništvo generacij in poskrbimo za ohranitev sodelovanja in vrednot, ki nas povezujejo.
Zahvaljujem se vsem, ki že leta prispevate k slavnostni podobi prireditve na Kumu in kličem k uspešnim tovrstnim pohodom v naslednjem desetletju.
Naj ne bo pozabljeno in hvala vsem.
Nagovor Alojza Šteinerja, predsednika Zveze slovenskih častnikov na otvoritvi skupščine ZSČ, 11. marca 2017
Dober dan in dobrodošli na redni letni skupščini Zveze slovenskih častnikov. Lepo je videti prisotne predstavnike območnih in občinskih ter interesnih združenj, člane predsedstva, predsednika in člane komisije za nadzor delovanja in komisije za nadzor materialno-finančnega poslovanja Zveze, predsednike odborov pri predsedstvu, dobitnike najvišjih priznanj in zastavonoše ZSČ. Z nami je danes tudi častni predsednik ZSČ, pk Miha Butara.
Z zadovoljstvom pozdravljam prisotne goste:
– NGŠ Slovenske vojske, gm, dr. Andreja Ostermana.
– predsednika ZVVS, gm, Ladislava Lipiča,
– predsednika društva Tigr Primorske, dr. Savina Jogana,
– podpredsednika ZPVD Sever, g. Angela Vidmarja,
– podpredsednika Zveze društev general Maister, g. Vitka Roša,
– generalnega sekretarja Zveze DVIS, g. Vladimirja Pegana,
– predstavnika ZZBVNOB g. Staneta Dolgana,
– poveljnika 1. br Slovenske vojske, bg Romana Urbanča,
– poveljnika CVŠ Slovenske vojske, bg, mag. Vilibalda Polšaka.
Spoštovani!
Organizacijsko smo, kot kaže v lanskem letu, dosegli vrh glede števila organizacij v Zvezi in števila članov. Število organizacij se je zmanjšalo za eno, tako, da nas je sedaj 52, število članstva pa se je povečalo v 19 organizacijah in nadaljnjih osmih ostalo nespremenjeno, skupno pa zaradi brisanja neaktivnih članov v treh organizacijah vendarle zmanjšalo za 3,5 odstotkov. Kar zajema prepoznavnost in delovanje naših organizacij v lokalnih okoljih, se je to še izboljšalo, prav tako akcijska vpetost v lokalna okolja. Obseg strokovnih dejavnosti se ni zmanjšal, izpostaviti pa je treba prizadevanja za izboljšanje kakovosti na tem področju. Načrt sodelovanja s Slovensko vojsko, kjer ta podpira ali omogoča delovanje organizacij v Zvezi slovenskih častnikov, je realiziran 70 odstotno. Načrt vzajemnosti, kjer organizacije v zvezi nudijo podporo vojski, pa le 50 odstotno. Na tem mestu izrekam zahvalo prisotnemu načelniku generalštaba Slovenske vojske za razumevanje in podporo izvajanja programov naših organizacij in zagotovitev finančnih sredstev za delovanje. Teh ni bilo več kot v preteklih letih, bila pa so pravočasna in omogočala dokaj stabilno načrtovanje delovanja. Tudi v letu 2016 v ZSČ nismo izplačevali plač, nagrad, honorarjev ali dnevnic za potovanja v Sloveniji. Ob zaključku moram navesti še neuspeh, ki ga štejem tudi za osebnega. Ni nam namreč uspelo uresničiti več kot dveletnih prizadevanj za izredna povišanja rezervnih častnikov in podčastnikov, ki so bili razporejeni v slovenske obrambne sile v času osamosvojitvene vojne in po njej. Obžalujem, da ima država takšen odnos do ljudi, ki so pomagali priboriti državo, ki jo imamo.Čestitke vsem in hvala lepa
Tako nam ostane, da svoj prispevek cenimo vsaj znotraj domoljubnih in veteranskih organizacij. Danes so tako z nami zaslužni prejemniki najvišjih priznanj ZSČ. Drage goste iz domoljubnih in veteranskih organizacij in Slovenske vojske prosim za razumevanje, da pred njihovim nastopom najprej prisluhnemo obrazložitvam ob podelitvi priznanj, ki na zanimiv način kažejo delo in prizadevanja naše organizacije. Dolgo časa sem tudi upal, da bomo priznanje za sodelovanje ZVVS lahko podelili že lansko leto. Pa se ni izšlo in sedaj smo tudi v ZSČ na nek način takšni kot država, ki je ob 25-ltnici pozabila na del svojih veteranov.
Tudi v ZSČ smo sredi zelo dinamičnih razprav o ponovni vzpostavitvi naborništva, kljub temu, da v Zvezi te aktivnosti nismo sprožili. Pri tem smo nekako razdeljeni med zagovornike in tiste, ki opozarjajo na preudarnost pri iskanju rešitev. Da se ne bi, tako kot pred tedni na političnem parketu, znašli v tekmovanju, kdo bo dal bolj všeč predlog, danes ne bom podajal osebnega stališča ali predloga organizacije. Tudi zaradi izkušenj, ki jih imamo s predlogi ZSČ za spremembo zakona o obrambi, ki v MORS niso bili sprejeti kot smo pričakovali. Kljub vsemu pa pozivam pristojne, da čimprej sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšanje pripravljenosti naše vojske in se lotijo konsolidacije stanja.
Leto 2016 je bilo prav posebno zaradi obletnic, v našem delovanju Zveze slovenskih častnikov pa tretje v mandatu 2014-2018. Zapomnili si ga bomo po številnih aktivnostih in delovnih uspehih, pa tudi preizkušnjah. Te smo, tako kot naša vojska in obrambno-varnostni sistem v celoti nekako prebrodili. Zelo dinamično je bilo tudi v KoDVOS, kjer smo po zaslugi učinkovitega vodenja s strani predsedujoče ZZBVNOV stali in obstali, kot bi dejal Trubar. Ocenjujem, da so bila območna in občinska ter interesna združenja ZSČ pomemben steber v domoljubni fronti. Naključje ali ne je, da je Zveza v letu 2016 ob dnevu suverenosti prejela Srebreni red za zasluge. Za to državno odlikovanje je bila ZSČ predlagana s strani ZVVS leta 2014 ob dvajsetletnici njenega delovanja v samostojni Sloveniji.
Hvala vsem, da ste z nami.
