Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov, Alojza Šteinerja ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Litiji decembra 2016

 

Spoštovani g. župan, spoštovani medvojni predsednik občinske skupščine, predsednik Območnega združenja Zveze veteranov vojne za Slovenijo Litija-Šmartno, predsednik pododbora Zveze policijskih veteranskih društev Sever Ljubljana, drage veteranke in veterani ter predstavniki ostalih veteranskih in domoljubnih organizacij, kolegi iz častniške organizacije, cenjeni zbrani.

Izražam zahvalo organizatorjem za povabilo in še posebej za postavitev spominske plošče, ki bo pomemben pomnik povezan tudi z samostojnostjo in enotnostjo države Slovenije.

Praznik samostojnosti in enotnosti, ki ga bomo praznovali v ponedeljek, je poleg dneva državnosti in dneva suverenosti, sodi k tistim, ki nas spominjajo na novejšo, četrt stoletno zgodovino naše domovine. Pred 26. leti so bili 26. decembra razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji.Za samostojno državo je ob visoki udeležbi glasovalo 88,5 odstotka volilnih upravičencev. S tem jebila izraženavisoka stopnja enotnosti v zgodovini naroda. Čez šest mesecev smo razglasili samostojno državo in se takoj za tem znašli v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ob obletnici razglasitve rezultatov plebiscita je bila pred 25.leti razglašena ustava slovenske države.

Takrat, ko so leta 2005 k prazniku suverenosti dodali še enotnost, pa smo bili že globoko v različnih pogledih in neenotni o tem, kje so viri za to, da smo si upali izpolniti dolgoletne slovenske želje in prizadevanja za samostojnost naroda. Sam sodim med tiste, ki del omenjene vloge pripisujejo generalu Rudolfu Maistru in njegovim borcem, borcem narodno osvobodilnega boja, po zaslugi katerih smo bili na strani zmagovite koalicije, ki je v drugi svetovni vojni premagala nacizem in fašizem. Pa tudi prizadevanjem, ko smo skozi organiziranje in delovanje teritorialne obrambe, na nek način ponovno vzpostavljali nacionalno vojsko. Ta je neposredno po demokratičnih volitvah in ravno v času plebiscita pred 26. leti bila na zanimivih preizkušnjah, o katerih so govorili moji predhodniki.

Če kje, potem ravno tuv Litiji, lahko najdemo več potrditev tega, kar bom govoril v nadaljevanju.Zato danes, ob tem spominskem obeležju velja izpostaviti, da so korenine na katerih je zrasla slovenska neodvisnost in samostojnost tudi tukaj.

Nimam namena izražati nostalgije po sistemu, ki smo ga zapustili pred četrt stoletja, vendar je dejstvo, da so pripadniki varnostnih in obrambnih silbili steber varovanja družbene ureditve in vsega ostalega, kar je sodilo zraven. Tisti, ki smo bili v Teritorialni obrambi Slovenije, smo se tega zavedali. Tudi zato je bila reakcija ob poskusu odvzema orožja TO maja 1990 takšna kot je bila. Tu v Litiji ste dejali »ne damo orožja« in naredili vse, da se to ni zgodilo. Ponekod drugod so ga oddali, so tudi primeri, kjer so morali predati, ali pa so že prej imeli orožje pod nadzorom zvezne vojske. Veliko je bilo tudi tistih, ki so morali predati, pa so se potem ravno zaradi tega še bol izpostavljali pri ilegalnem pridobivanju in iznosu tega orožja iz skladišč JLA.

Z navedenim in drugimi aktivnostmi teritorialne obrambe, slovenske milice in ostalih oblastnih organov se je v procesu demokratizacije in priprav na osamosvojitev prednost nagibala na slovensko stran. Ne s pompom ali mitingi, ampak z enotnostjo in podporo Slovencev in preudarnimi obrambno-varnostnimiaktivnostmi. Zato tudi kasneje v osamosvojitveni vojni ni bilo velikih ofenziv in bitk podobnih Stalingradu ali Groznemu v Čečeniji. Tudi tisti teritorialci iz litijskega območja, ki niso jurišali na eno od ljubljanskih vojašnic, niso nič manj prispevali, kot v primeru, če bi se zaradi napada danes tukaj med drugim spominjali na desetine padlih in herojev. Dali so prispevek, ki je bil pomemben in zaradi katerega še vedno normalno spijo.

Pomemben prispevek ste dali tudi tisti, ki ste takratno teritorialno obrambo šteli za svojo, slovensko, in njeno orožje ohranili v Litiji.Zato naj bo plošča, ki jo odkrivate v prepoznaven spomin, pa tudi vzpodbuda za ohranjanje vedenj o dejanjih, ki so omogočila samostojnost. Obenem pa tudi opozorilo, da zato, ker smo bili nekoč enotni, danes zaradi različnih pogledov na zasluge ne rabimo uprizarjati neenotnosti.

Spoštovani

Hvala vsem, ki ste bili takrat zraven, ki skrbite za to, da se ne pozabi.Hvala za ohranjanje pozitivnih sporočil o naši poti v samostojnost.

Čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti in prihajajočih praznikih ter vam želim vse dobro.

 

Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov, dr. Alojza Šteinerja v Knjižnično-informacijskem in založniškem centru Slovenske vojske 18. novembra 2016

 

Spoštovani zbrani

DSC_5550Najprej bi se rad zahvalil za to, da ste se spomnili name in me povabili na slovesnost ob odprtju razstave. Verjamem, da gre za prav posebno razstavo in veseli me, da je našla mesto v obrambni strukturi in na stenah tega še vedno čudovitega vojaškega objekta. Ko sem razmišljal, kaj lahko kot upokojeni generalmajor Slovenske vojske in predsednik Zveze slovenskih častnikov prispevam z nagovorom ob otvoritvi, sem se hitro znašel v zadregi. Umetnost nikoli ni bilo moje področje, razen mogoče umetnosti bojevanja in umnosti vojaškega vodenja, ki se še kako dotikata ljudi. Ker tudi razstavljene fotografije govorijo o ljudeh, bi to lahko bila iztočnica za nagovor. Tako sem se odločil, da kljub temu, da razstavljene fotografije že imajo okvirje, dodam še okvir trenutka ali celo okvir našega preteklega časa.

Preden pa začnem s tem, bi želel čestitati avtorju fotografij, gospodu Niku Jarhu. Predvsem zato, ker se je prebil tudi v obrambno-vojaško strukturo in v inštitucijo prav posebnih ljudi, ki so vedno znova na preizkušnji. Ta se kaže tudi v tem, da ni le institucija uniformiranih ljudi in civilnih obrambnih strokovnjakov, ampak da bi morala biti tudi institucija za ljudi, ki v njej službujejo, kažejo profesionalni odnos in ljubezen do obrambno-vojaškega poklica ter pripadnost domovini. Ta je letos dopolnila 25 let. Njene korenine pa so, če gledamo zgodovinsko, globje. Upam, da se jih ne sramujemo in zato si bom dovoli v nadaljevanju spregovoriti o dogodkih in ljudeh, ki so povezani z zgodovinskimi trenutki, in datirajo v mesec november.

Prejšnji teden je minilo 98 let od uradnega konca 1. svetovne vojne, v naslednjem tednu pa se bomo spomnili dogodkov, ki so zatem bili zelo pomembni za Slovence in ozemlja na katerih živimo. Najpogosteje jih povezujemo z dejanji generala Rudolfa Maistra in njegovimi prostovoljci ter borci, ki so kratek čas predstavljali prvo slovensko vojsko. V mislih imam dejanja in ljudi, ki so novembra in decembra 1918 prispevali, da so severne slovenske meje tam, kjer so meje slovenske države še danes.

Ti dogodki in ljudje so vedno znova vredni našega poklona in spomina. To bomo naredili ob državnem prazniku Dnevu Rudolfa Maistra, s slovesnostmi v Mariboru, ki so mu Maistrova dejanja ohranila slovensko podobo. Pa tudi v 72. brigadi Slovenske vojske, ki domuje v vojašnici Generala Maistra in si je za svoj praznik izbrala ravno tako imenovani Maistrov dan. Danes pa lahko povemo, da je šlo za ljudi, ki so se zavedali pomembnosti trenutka in so v sebi nosili slovensko zavest in domovinsko željo. Res je, da je večina takratnih vojaških oseb v Maistrovi vojski najprej prisegla cesarju, vendar je bila zavezana Sloveniji in to z dejanji pred 98 leti tudi večkrat potrdila.

Letos mineva tudi 48 let od začetkov vzpostavljanja slovenske teritorialne obrambe. Včasih se tega spomina nekako izogibamo, ker je šlo za čase in obdobja, ki nam niso več ljuba. Gotovo so tudi takšni, ki bi našli argumente, zaradi katerih ni preveč modro omenjati te obletnice, ki je povezana z oblikovanjem in skoraj 26 letnim delovanjem slovenske teritorialne obrambe, večinoma v prejšnjem sistemu. Če pa objektivno presojamo, pa razlogov za sramovanje v resnici ni.

Ko so20. avgusta 1968 oborožene sile Varšavskega pakta vdrle v Češkoslovaško, je dogodek pretresel Evropo in svet. Pri tem so v Jugoslaviji zelo hitro spoznali in priznali, da je JLA s češkoslovaško krizo »padla na izpitu«, čeprav niti ni bila na neposredni preizkušnji. Nemudoma so iskali nadomestne rešitve. 28. oktobra 1968 je takratna slovenska skupščina sprejela sklepe in stališča na področju obrambnih priprav in splošnega ljudskega odpora. Tri mesece po vdoru v Češkoslovaško pa je republiški izvršni svet sprejet odlok o ustanovitvi glavnega štaba za splošni ljudski odpor SR Slovenije. Tako se 20. november 1968 šteje za začetek oblikovanja teritorialne obrambe, čeprav se takrat še ni tako imenovala in je bila vrsta političnih, normativnih ali sistemskih dokumentov sprejeta kasneje.

Slabo stanje v jugoslovanski vojski in njena orientacija na obrambo pred agresijo pretežno z zahoda sta kot odgovor na grožnjo možne intervencije članicVaršavske zveze na Jugoslavijo privedla do takojšnjega oblikovanja enot, zasnovanih na izkušnjah partizanskega delovanja med narodnoosvobodilno vojno.

Poleg tega pa je privedla tudi do spreminjanja doktrinarnih načel o obrambi in strategiji oboroženega boja, kar so poimenovali koncept SLO in ga desetletje kasneje preoblikovali v koncept SLO in DS. V bistvu pa je šlo za preobrazbo ali po današnje transformacijo, saj je kazalo na družbene spremembe brez zunanje pomoči ali bolje intervencije. Navznoter pa je nov pristop imel poleg popolne mobilizacije družbenih resursov več motivacijskih učinkov. V tem pa je bilo tudi upanje, da bo podružbljanje prineslo boljšo oblast, čeprav so se tega lotili predvsem zato, da bi ohranili obstoječo.

Slovenci smo Teritorialno obrambo res sprejeli kot svojo vojsko, gotovo tudi zaradi tega, ker je tista, ki je nastajala v času boja proti fašizmu in nacizmu bila marca 1945 integrirana v Jugoslovansko armado in praktično izginila. Da je bila slovenska teritorialna obramba naša vojska se je kazalo v odnosu do organiziranja in financiranja, pa tudi opremljanja in nenazadnje pripravljenosti. Še bolj pa ob poskusu razorožitve oziroma odvzema orožja maja 1990. Da s svojo vojsko mislimo resno smo pred 26 leti dokazali tudi skozi aktivnosti MSNZ in s kasnejšimi pripravama za vojaško zavarovanje osamosvojitve.

Brez podlage iz TO ne bi bilo slovenske vojske, ki je odločilno prispevala k obrambi njene samostojnosti pred 25 leti. Marsikdo, ki je takrat na podlagi zakonske obveze služil domovini v TO Slovenije še danes s ponosom reče, da je bila to dobra vojska.

Če se vrnem na začetek slikanja današnjega vojaškega okvira, potem naj izpostavim, da so vojska predvsem ljudje. Različni tako kot ostali ljudje, kar lahko razberemo tudi iz podob na današnji razstavi. Zato ob današnji slovesnosti naj ne zveni v prazno klic, da se ne pozabi na ljudi in voditeljstvo v obrambno-vojaškem sistemu. Ob tem spomin na ljudi in strukture v katerih so se kalile ideje in prizadevanja za vzpostavitev in ohranitev Slovenske vojske ne more biti sporen. Zgodovinski primeri nam kažejo in nas opominjajo, da se je za svojo vojsko treba tudi boriti in si prizadevati, da ne izgine. Navedeno je eno od pomembnih poslanstev, ki ga imamo tudi v Zvezi slovenskih častnikov. To izpostavljam tudi zaradi prepričanja, da bi brez ljudi in dogodkov, ki sem jih omenjal, bili tudi pred vprašanji, ali danes v takšni sestavi in tukaj sploh lahko odpiramo razstavo.

Še enkrat čestitke avtorju in obilo umetniških užitkov ob opazovanju razstavljenih fotografij. Zahvaljujem pa se tudi predstavnikom častniške organizacije, ki so se me spremljali ob današnjem dogodku.

Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov dr. Alojza Šteinerja ob podelitvi srebrnega znaka za zasluge, 25. oktobra 2016

14608691 (1)Ob tem svečanem trenutku se v imenu članic in članov v organizacijah Zveze slovenskih častnikov in kot predsednik zveze zahvaljujem za podeljeno državno odlikovanje. Rad bi se zahvalil tudi predlagateljem iz Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki so leta 2014, ob dvajsetletnici delovanja naših organizacij v samostojni Sloveniji, podali predlog. V obeh organizacijah so člani, ki so pred četrt stoletja nosili pomembno breme osamosvojitvene vojne in prispevali k neodvisnosti in suverenosti Republike Slovenije.

Pogosto slišimo, da so pripadniki varnostnih sil in častniki ter podčastniki v obrambnih silah neke vrsta kontinuiteta z bivšim sistemom, čeprav smo se od njega odcepljali in ga nenazadnje pomagali rušiti. Ko se s kontinuiteto povezuje vse slabo, kar znamo povedati o bivši skupni državi, potem je uporaba izraza o silah kontinuitete tudi oznaka za zmerjanje ali celo poskus postavitve ločnice med dobrim in slabim. Zato si bom v nadaljevanju dovolil o tem nekaj misli, ki pa gotovo niso samo moje.

Ni možno zanikati, da so bili v SFRJ pripadniki varnostnih sil in starešinski kader v obrambnih silah ustavno in zakonsko zasnovani kot steber stabilnosti in odpornosti države in družbe. Kako so to vlogo nekateri v takratni zvezni vojski razumeli in poskušali udejanjiti, smo 1990 in 1991, v dveh za Slovenijo ključnih letih, lahko mnogi videli in celo neposredno občutili. Toda, ko je šlo za demokratizacijo in Slovenijo, se je ta steber nagnil na stran naše sedanje domovine. Če tega ne bi bilo, bi o svoji državi lahko le sanjali, kot številne generacije Slovencev pred nami. Samo ugibamo lahko, kaj bi bilo namesto letošnjega praznovanja 25. letnice samostojnosti in današnjega praznovanja Dneva suverenosti v spomin na odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije oktobra 1991. Mogoče bi tudi mi trohneli v kakšnih jamah.

Upam, si trditi, da se je pred četrt stoletja prej omenjena kontinuiteta pri rezervnih častnikih in podčastnikih kazala predvsem v ljubezni, odnosu in enotnosti do nove domovine. To je edina prava kontinuiteta, ki je bila obenem naša moč in premoč nad tistimi, ki na to niso računali. Vsa ostala etiketiranja s silami kontinuitete in dejanja povezana s tem so zavržena dejanja.

Slovenske obrambne sile so na vrhuncu prizadevanj za obrambo samostojne Slovenije štele okoli 45.000 uniformiranih teritorialcev in miličnikov. Med njimi je bilo med 9.000 in10.000 častnikov in podčastnikov, pretežno rezervne sestave. Ti so predstavljali vodstveno in strokovno moč, nasproti takratnim poklicnim pripadnikom zvezne vojske, milice in obveščevalnih služb. Pri tem slovenska stran na bojnem polju ni bila poražena.

Zveza slovenskih častnikov je bila preoblikovana iz njene predhodnice zveze rezervnih starešin leta 1993 in registrirana 8. marca 1994. V njej so že zmeraj zelo aktivni tisti, ki so pomagali priboriti samostojnost in neodvisnost Sloveniji. Večina jih deluje tudi v veteranskih društvih ZVVS, Sever in drugih. Kmalu po osamosvojitvi za rezervne častnike in podčastnike ni bilo več zakonske obveze, ki bi nalagala nujnost sodelovanja v stanovski organizaciji in usposabljanja za nerazporejene pripadnike obrambnih sil. Vedno manj je bilo tudi rezervistov, dokler ti niso skoraj v celoti izginili iz obrambno-varnostnih struktur. Vendar prisotnost in vojaškostrokovna dejavnost v preko petdeset društvih po Sloveniji ni ugasnila. Kot, da bi vedno znova hoteli dokazovati, da se kot častnik ali podčastnik sicer ne rodiš, ampak postaneš in ostaneš.

Da bi navedeno ponazoril, naj izpostavim tiste, ki so v Zvezi slovenskih častnikov v samostojni Sloveniji prejeli priznanja za življenjsko delo. Polkovnik Miha Butara je sicer kot profesionalni predsednik v osemnajstih letih, kolikor je bil na čelu organizacije, previharil viharje. Janko Ljubič, je večino svoje poklicne kariere posvetil častniški organizaciji in delu z ljudmi. Major Jože Škof uspešno vodi največjo organizacijo v Mariboru več kot dvaindvajset let. Stotnik Jože Gašparič je večino svojega življenja posvetil teritorialcem in rezervistom ter organizaciji v kateri skrbi tudi za ohranjanje in prenašanje spomina o upornem Pohorju in neuklonljivih Rušanih pri tem. In še stotnik Jože Zorčič, ki se je častniški organizaciji zapisal, ko sem jaz šele prav shodil in ji ostal zvest do danes. Vendar bi bil krivičen, če ne bi omenil še preostalih osem tisoč članic in članov, ki so zaslužni za prejeto priznanje.

Ker smo danes deležni posebne časti in v hiši vrhovnega poveljnika vojske, naj ne bo razumljeno kot neprimerno, če izpostavim še eno zadevo. Že prej sem izpostavljal pomen in vpliv tega, da so tisti, ki so prisegli za obrambo in celovitost nekdanje skupne države, pred četrt stoletja prednost in novo zavezo dali Sloveniji.

Tako smo prizadevanjem navkljub priča svojevrstni ironiji, ko ima približno polovica od prej omenjenih deset tisoč častnikov in podčastnikov, ki so bili tudi v osamosvojitveni vojni, še vedno le vojaške čine pridobljene v bivši skupni državi. Kdo ve, ali je to le v posmeh ali pa v opomin, zato ker so ob prelomu dali prednost Sloveniji, novi državi in upanjem za boljše življenje. Upanje, da jim bo država prevedla vsaj čine, če jih ne more povišati v slovenske, tako ostaja.

G. predsednik, to izpostavljam tudi, ker ste vrhovni poveljnik obrambnih sil in tista avtoriteta, ki lahko in mora vplivati na popravo krivic in zmot, tudi takšnih, ki so povezana s prevedbo činov in s pozabljenimi napredovanji za danes povečini že ostarele nekdanje rezervne pripadnike slovenske Teritorialne obrambe in milice. Tudi zaradi tega, ker so pri prelomu s silami kontinuitete ohranili edino pravo kontinuiteto v ljubezni in zvestobi do domovine Slovenije.

In verjemite, če bi nas danes po 25 letih ali kdaj kasneje vprašali »za koga«, bomo kljub vsemu še vedno odgovorili: »za Slovenijo«.

Hvala vsem, ki ste prišli in hvala za današnje časti.

 

Nagovor genmaj Šteinerja, predsednika ZSČ na slovesnosti ob dnevu državnosti Laško, 24. junija 2016

 

SLLep pozdrav spoštovani zbrani, spoštovani državni poslanec, spoštovani gospod župan, spoštovana načelnica upravne enote, spoštovani častni občan občine Laško, dragi prijatelji in pripadniki veteranskih in častniške organizacije, cenjeni gostje in obiskovalci. Zahvaljujem se vam za povabilo, tudi zato ker rad prihajam v Laško, med pripadnike domoljubnih in veteranskih organizacij, med prijatelje in ljudi, ki na poseben način negujejo spomin in ljubezen do domovine.

Ko sem razmišljal kako začeti današnji govor na slovesnosti ob dnevu državnosti, mi nikakor ni steklo. Pa ne zato, da bi se sramoval emocij, ki po četrt stoletja same privrejo na dan. Bolj me je skrbelo, kako se izogniti tistim emocijam, pa tudi pogledom, ki danes prevladujejo in se kažejo tudi v neki posebni kriminalizaciji vsega kar je bilo pred petindvajsetimi leti storjenega in doseženega.

Zato naj današnji govor, ki naj bi bil namenjen predvsem ponosu in spominu na to, da četrt stoletja živimo v samostojni državi in zahvali vsem, ki ste k temu prispevali, začnem na nekoliko neobičajen način. Izraziti namreč želim obžalovanje za tiste, ki so v vojni za samostojno Slovenijo pred 25 leti izgubili življenja. Ne glede na to, na kateri strani so bili.

Radi rečemo, da smo bili takrat enotni. Res smo bili, vendar smo bili tudi na dveh straneh. Eni za samostojno Slovenijo in drugi, ki so to želeli preprečiti. Ta naša razdvojenost se nekako ponavlja, kot da nas spremlja iz preteklosti in se ji ne da izogniti. Zdi se, da po četrt stoletja sicer nekoliko preobražena, ponovno dobiva na zagonu. Kot da nosimo to v sebi, oziroma imamo v genih in vsakodnevni podzavesti. Edini smisel izpostavljanja delitev na naše in one druge, bi ob izrečenem obžalovanju za umrle v naši vojni, lahko imelo v tem, da smo ostali zaznamovani na tiste, ki so in one, ki niso preživeli. Na tiste, ki so dali največ kar lahko in one, ki smo ostali in prispevali po svojih zmožnostih in priložnostih ter ostali.

Izpostavljanje zaslug za osamosvojitev sicer ni nepomembno. Je pa zaradi primerov prisvajanja zaslug manj všečno, če ne celo neprimerno. Tako se mi vedno bolj upira govoriti o zaslugah, še bolj pa o njihovem prisvajanju in poveličevanju. Tudi zato, ker so sprevrženi poskusi sprevračanja dejstev in s tem spreminjanja zgodovine.

Prav tako si danes veterani osamosvojitvene vojne in tisti, ki nas opazujejo, postavljajo retorično vprašanje, ali smo se zato borili. Odgovor je, kljub dvomom lahko oziroma mora biti optimističen. Povemo lahko, da smo to zaradi plebiscitarnega izida morali storiti in uspelo nam je. Gotovo smo imeli drugačne sanje in pričakovanja. Sanje se ne uresničijo vedno, posebej, ko gre za državo in državljane v njej, kjer štejejo dejanja in dosežki. Ta so bila takšna kot so bila in kot smo jih ustvarili, ali dovolili, da so jih ustvarili tisti, ki smo jih volili in jim zaupali v upravljanje državo.

Danes tudi ni problem, da imamo različne poglede in videnja. Če si lahko privoščimo, ni nič narobe meti več proslav. Tudi ni problem, da na njih nastopajo in se jih udeležujejo različni ljudje in tako tekmujemo, kdo bo imel več udeležencev. Saj nenazadnje nismo več v enoumju ali diktaturi, kjer ni veliko prostora za različnost. Problem je ker se norčujemo iz države.

Ko se norčujemo iz države s podelitvijo medalj in statusov, ki prinašajo veteranski dodatek, s predstavljanjem namišljenih herojev in dejanj in s prikrojevanjem resnic, kažemo v kakšni stiski v resnici smo.

Da bi kazali drugačnost, ne potrebujemo izključevanja, še manj nestrpnosti in sovraštva. Pred 25 leti so ravno sanje in upanja, da nam bo uspelo vzpostaviti družbo z manj izključevanja, nestrpnosti in sovraštva marsikoga vodile k naporom in žrtvam, ki se lahko zgodijo samo v izjemnih okoliščinah.

Ker je pomemben del pričakovanj, pa tudi nas, ki smo bili zraven pred četrt stoletja, še živih, imamo priložnost. Kaj naj torej storimo za naslednjih 25 let? Najprej dovolimo, da zraven pridejo mladi in dajmo priložnost tudi njim. Potem pa kot v obdobju, ko smo vzpostavljali državo in jo v osamosvojitveni vojni branili, ob spoznanju in prepričanju, da ne smemo popustiti, skupaj uresničimo naslednji sveženj sanj in pričakovanj.

Spoštovani

Naj izkoristim to priložnost, da se zahvalim vsem tistim, ki ste se na obrambno-varnostnem področju v letu 1991 najbolj izpostavljali. Veterani vojne za Slovenijo, veterani Policijskih veteranskih društev Sever in druge domoljubne in veteranske organizacije ohranjajo ta spomin in opozarjajo na vrednote, ki so nas vodile, ko smo vzpostavljali državo. Vem, da pomemben delež k temu prispeva tudi Zveza slovenskih častnikov.

Zahvaljujem se organizatorjem za pripravo današnje slovesnosti in izražam čestitke ob letošnjem dnevu državnosti.

Še na mnoga leta Sloveniji in njenim dobrim ljudem.

SL1 SL2

 

 

 

Pismo predsednika Zveze slovenskih častnikov ob 25. obletnici delovanja Slovenske vojske v samostojni Sloveniji

pismo

 

Nastop predsednika Zveze slovenskih častnikov dr. Alojza Šteinerja na 26. nujni seji Odbora za obrambo, 17. februarja 2016 o predlogu rezervnega sestava Slovenske vojske z vzpostavitvijo Nacionalne garde

Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani zbrani!

V Zvezi slovenskih častnikov ocenjujemo, da je vprašanje reforme rezervne sestave Slovenske vojske prvovrstno politično, pa tudi strokovno vprašanje. Politično, ker politika sprejema rešitve in normativno ter sistemsko ureja ta vprašanja, strokovno pa, ker jih stroka in izvršilne strukture morajo pripraviti in čim uspešneje uresničiti. V našem primeru je vprašanje pomembno tudi zaradi vpliva na pripravljenost vojske in obrambno sposobnost države, pa tudi za nujno konsolidacijo rešitev, povezanih z rezervno strukturo v Slovenski vojski.

Tudi zato smo v Zvezi slovenskih častnikov že v lanskem letu pričeli z nekaterimi strokovnimi aktivnostmi, ki bi lahko prispevale k iskanju rešitev za izboljšanje stanja.

Kakšno je dejansko stanje v obrambnem in vojaškem sistemu in kaj je tisto, kar res nalaga sistemske spremembe, v resnici ne ve natančno nihče. Zadnji strateški pregled obrambnega resorja je bil izdelan leta 2009, zatem pa posledic ekonomske krize ter nespametnega in nekontroliranega zmanjševanja obrambnih izdatkov nismo sistematično analizirali z uveljavljenimi orodji. Tudi letne ocene bojne pripravljenosti Slovenske vojske so bolj ali manj zavite v tančico skrivnosti in vojaških tajnosti. Tako bi se razprav in pobud, kot so današnje, morali lotiti že leta 2012 ali najpozneje 2013. Smo torej toliko zamudili, da bi se sedaj morali spreminjanja zadev lotiti na hitro in premalo domišljeno?

Vračanje v sistem dvokomponentne vojske ni enostavno in zahteva normativne, konceptualne in organizacijske posege ter predvsem spremembo slovenske prakse financiranja obrambnih izdatkov. Dokler bo obrambni in predvsem vojaški sistem na repu prioritet proračunskega financiranja, zavajanja domače in mednarodne javnosti glede tega, so tudi možnosti za kakršnokoli izboljšanje majhne. To izpostavljam, ker gre danes predvsem za politično razpravo. Zato v nadaljevanju ne bom navajal preveč strokovnih argumentov, še manj tistih o pro in kontra uresničljivosti nekaterih pobud. V monografiji Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo, ki je izšla pred mesecem, sem navedel opozorila in dileme, ki lahko vodijo do strokovnih rešitev in jih končno potrjujejo odločevalske in politične elite. Ker gre za pomembna obrambna vprašanja, bi te potrditve morale temeljiti na visoki stopnji strokovnega soglasja in političnega konsenza.

Ko smo opuščali rešitve, h katerim bi se naj ponovno vračali, sem imel priložnost biti zraven, tako kot več prisotnih na današnji seji. Ko smo se lotevali sprememb načina popolnjevanja vojske in posledično njene strukturne in funkcionalne profesionalizacije, so bila temeljna vodila, pa tudi opozorila iz mednarodnega okolja usmerjena v celovit in premišljen ter postopen prehod. Pa smo od julija 2001 do aprila 2002 zelo hiteli in treba je priznati, kljub temu s prehodom leta 2003 uspeli. Je treba nadaljevati to prakso? Poleg tega pa je za oblikovanje politične odločitve leta 2002 bila formirana posebna strokovna civilno-vojaška delovna skupina v MORS in k temu povabljena še posebna ekspertna akademska skupina ter nenazadnje tuji strokovnjaki, predvsem iz Velike Britanije in Nemčije.

Tudi danes je pomembno, da se strokovno in na izvedbeni ravni analizira in presodi, kaj in kako je treba narediti na področju modernizacije rešitev povezanih z rezervo, v kakšnem času in obsegu ter s kakšnimi viri. Če želimo ohraniti doseženo stopnjo civilnega in parlamentarnega nadzora ter vzdrževati dostojno politično upravljanje z vojsko, potem bo za spremembe, o katerih danes teče razprava, treba spremeniti in dopolniti strateške dokumente, od Strategije nacionalne varnosti, Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske, pa tudi obrambno strategijo na eni in normativne akte, kot so Zakon o obrambi, Zakon o vojaški dolžnosti in Zakon o službi v Slovenski vojski, na drugi strani ter, nenazadnje, Srednjeročni obrambni program. Če v obrambnem sistemu ob tem ne bo oblikovana ustrezna, imenujmo jo projektna dokumentacija za vzpostavljanje novih rešitev in ne bo posodobljen in spremenjen pristop k novačenju in naboru ter organizacijsko izboljšanje pristojne službe, potem ni prav veliko možnosti za uspeh. Zgodi se lahko, da bi bili ponovno soočeni z izidom kot ob decembrskem vpoklicu rezervistov.

Preden pa bodo stroka in odgovorni v obrambnem sistemu in vojski odgovorili na vsa vprašanja in oblikovali sprejemljive rešitve, pa menim, da bi vendarle po hitrem postopku morali spremeniti prakso ali celo sprejeti poseben zakon, s katerim se bo vsaj v prehodnem obdobju rešilo financiranje vojske. Pogosto slišana sintagma, da smo zaustavili padanje deleža izdatkov za obrambo, je podobna, kot da prehudo bolnemu zaustavimo njegovo dihanje.

Hvala za pozornost.

Nagovor Alojza Šteinerja Predsednika Zveze slovenskih častnikov na otvoritvi Skupščine ZSČ, 5. marca 2016

nafgovor sk

 

Na današnji skupščini ZSČ uvodoma pozdravljam vse prisotne predstavnike območnih in občinskih ter interesnih združenj, člane predsedstva, predsednika in člane KND in KNFMP Zveze, predsednike odborov pri predsedstvu ZSČ, dobitnike najvišjih priznanj in zastavonoše ZSČ.Izrekam zahvalo in izražam zadovoljstvo, da so med gosti z nami:

-MO, ga. Andreja Katič,

-NGŠ SV, gm, dr. Andrej Osterman.

-predsednik ZVVS, gm Ladislav Lipič,

-predsednik Združenja PVD Sever, dr. Tomaž Čas,

-predsednik Zveze DVIS g. Janez Podržaj,

-podpredsednik ZZBVNOB g. Slavko Grčar,

-podpredsednik Zveze DCIVS g. Jože Zupanc,

-podpredsednik DU MORS pk. Janez Gomzi.

Z nami je danes častni predsednik ZSČ, pk Miha Butara in nekdanji predsednik ZSČ pk. dr. Bojan Potočnik. Za svečani del smo poleg dobitnikov priznanj povabili tudi njihove soproge, ki jih prav tako toplo pozdravljam.

Spoštovani!

Letošnja redna letna skupščina je druga v mandatu 2014-2018 in ima letos poseben pomen zlasti zaradi obeleževanja 25.letnice osamosvojitve Slovenije in vojne za Samostojno Slovenijo. V njej so rezervni častniki in podčastniki nosili glavno breme v slovenski teritorialni obrambi in ostalih obrambnih in varnostnih strukturah v Sloveniji. V teh 25 letih pa ZSČ kot stanovska organizacija slovenskih častnikov in podčastnikov ter ostalih domoljubov s področja obrambe, varnosti in zaščite šteje 22 pomladi, saj je bila registrirana 8. marca 1994. Do takrat je praktično delovala na drugačnih osnovah in normativni obvezi izhajajoč iz zakonov o vojaški dolžnosti v bivši skupni državi ali kasneje v Samostojni Sloveniji. Praktično več kot dve desetletji te obveze in prisile ni več, številni člani pa še vedno vztrajajo v organizaciji in so aktivni v njej.

Zato je treba izpostaviti, da so območna in občinska ter interesna združenja ZSČ pomemben steber v domoljubni fronti. To smo tudi v preteklem letu dokazovali skozi številne oblike sodelovanja in skupne aktivnosti DVO tako na ravni države in še posebej v lokalnih okoljih, pri poskusih vključevanja v reševanje migrantskih valov v Sloveniji in pri prepoznavnosti v lokalnih okoljih.

V ZSČ nas je več članov in organizacij kot preteklo leto in po moji oceni smo bolje organizirani. V mednarodnem okolju smo uspešno zaključili prvo leto predsedovanja CISOR – Mednarodnega združenja podčastnikov rezervne sestave (CISOR) prav tako pa zaključili 6 letno uspešno vodenje IFMS – Mednarodne federacije vojaških gornikov. Kljub omejitvam pri virih se težišče delovanja na vojaško-strokovnem področju ni zmanjšalo. Pri tem gre zasluga tudi uspešnemu sodelovanju s Slovensko vojsko, kjer se je recipročnost v letu 2015 dvignila na še višji nivo. Pri tem v ZSČ nismo izplačevali plač, nagrad, honorarjev ali dodatkov za pripravljenost. Namesto tega je bilo v organizaciji pogosto slišati besedo hvala ali pa čestitko ob prejemu priznanja. Dvanajst zaslužnih prejemnikov je danes tudi z nami. Kot bomo lahko slišali iz obrazložitev za priznanja, so vsi delovali na obrambno varnostnem področju za ožjo domovino še preden smo imeli sedanjo. Najstarejši med njimi že takrat, ko se jaz še nisem rodil.

Hvala vsem, ki podpirate našo organizacijo, jo razumete in vztrajate v njej.

 

 

 

 

 

 

Datoteke za prenos

Govor Lasko240516_s
pdf
Pismo clanicam ZSC_25 let RS_s
pdf
OdObr170216-Splet_s
pdf
NagovorSkupscinaZSC050316(splet)_s
pdf
GovorUPRS-251016
pdf
GovorKIC-181116_s
pdf
Govor_Litija_231216
pdf