Hvala za besedo g. predsednik, spoštovani zbrani.

Dovolite, da takoj na začetku izpostavim, da je bila tudi v Zvezi slovenskih častnikov zadeva, ki je predmet današnje obravnave tega parlamentarnega telesa, deležna izjemne pozornosti pri čemer so številni člani izražali svoja mnenja in postavljali vprašanja. Teh je bilo več kot odgovorov in vedno več je tistih vprašanj, na katera nimamo odgovorov. Skupno vsem našim članom, ki so se pri tem oglašali je, ali imamo pravico vedeti in kakšne so širše posledice odločitev za neposredne udeležence osamosvojitvene vojne, in ne nazadnje kakšno sporočilo puščamo sedanjim in prihodnjim rodovom, ki bi naj ohranili in če bo treba tudi obranili državo, ki smo jo vzpostavili.

Po sprejetju oprostilne sodbe so se v javnosti, bolj kot relevantne informacije, pojavljala različna tolmačenja, po katerih smo bolj kot na poti do resnice bili na poti delitev, obtoževanj in sumničenj. V naši domovini to glede na prakso ni posebnost. V poskusih pridobivanja relevantnih informacij o odločitvi in sodnem procesu od pristojnih institucij, so se izpostavljala vprašanja, kdo ima pravni interes in kdo je lahko zainteresirana javnost. Ker zadeve niso bile ustrezno pojasnjene, so v javnosti popackana in kot sporna označena dejanja branilcev, ugled stroke iz vrst slovenske vojske in še kakšne institucije, ki so bili vpleteni v ekspertno tolmačenje dogajanj izpred 24 let. Na vprašanje, ali imamo pravico vedeti in poznati resnico v Zvezi slovenskih častnikov menimo, da moramo vedeti. Zato podpiramo tiste napore, ki bodo z dosedanjih postopkov odstranili senco dvoma. Jasnejšo sliko o primeru rabimo za zanamce, zgodovino, pa tudi zaradi zaupanja v pravosodno vejo oblasti, za katero so številni udeleženci osamosvojitvene vojne verjeli, da bo v novi državi in časih dostojna demokratični ureditvi.

Glede sojenja za vojna hudodelstva in kriminalna dejanja v času vojne za samostojno Slovenijo na območju Prlekije leta 1991 poznamo v glavnem tista, ki so bila objavljena v medijih, zato tudi nekatera moja nadaljnja izvajanja temeljijo na ugibanjih in domnevah. Naj dodam, da se glede hudodelstev neupravičeno izpušča delovanje JLA na ormoškem območju, zlasti v Ormožu in Gomili na Kogu. Ključno pri tem je, ali smo sploh bili napadeni in v vojni, ali je bila obramba nove države sploh upravičena in ali smo zato imeli ustrezne normativne podlage. Zakaj to izpostavljam. Prvič zato, ker so nas nekateri, ki so bili kot eksperti vključeni opozorili, da se je za primer, ki ga danes obravnavamo, uporabljal Drugi dopolnilni protokol k Ženevskim konvencijam iz leta 1977, ki je namenjen zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov. Ta protokol se praviloma uporablja za notranje oborožene spopade med vladnimi oboroženimi silami in uporniškimi skupinami. Če je bilo res uporabljeno to izhodišče, po tem bi lahko tako imenovane slovenske osamosvojitelje označevali kot v času druge svetovne vojne, ko so na naših tleh na borce proti okupatorjem obešali table z napisom »Die banditen«, danes pa bi jim verjetno prilepili bolj uveljavljeno »teroristično« etiketo. Tudi pri strokovnih tolmačenjih, ki smo jih o primeru zasledili v medijih, je pri razločevanju med dejanji JLA in slovenskih obrambnih sil bilo možno začutiti to distinkcijo. Sprašujem, ali se bomo zaradi navedenega, naslednjega četrt stoletja po osamosvojitvi spraševali in preganjali na omenjeni osnovi.

Drugič pa je izpostavljeno vprašanje uporabe mednarodnega vojnega prava pomembno tudi zaradi presojanja podlag za tako imenovana ekspertna mnenja. V medijih smo lahko zasledili, da so ta temeljila na stroki. Preverili in pregledali smo najpomembnejše vire, ki so jih uporabljali v vojaških šolah JLA in jih uporabljamo pri vojaškem izobraževanju in usposabljanju danes. Izpostavimo Predpise o uporabi pravil mednarodnega vojnega prava v oboroženih silah SFRJ iz leta 1988 (slovenska verzija je izdana leta 1989), medtem, ko se za poučevanje častnikov v Sloveniji uporablja delo iz leta 2006 z naslovom Mednarodno pravo oboroženih spopadov, pri oblikovanju katerega je sodeloval tudi sedanji načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Ko kot posameznik in sopotnik ali udeleženec spopadov ocenjuješ dogajanja se zdi prav neverjetno, da v ravnanjih sil JLA naenkrat ni bilo več razlogov za očitanje vojnih hudodelstev in kriminalnih dejanj. Prepričan sem, da bi v omenjenih armadnih predpisih vojaški tožilci, ki so takrat imeli pristojnost za preganjanje vojnih in kriminalnih dejanj vojakov našli več kršitev tudi za starešine in sile JLA. Za pojasnitev naj izpostavim opredelitve v tč. 67, kjer civilno prebivalstvo ne sme biti neposredni objekt bojnega dejstvovanja, v tč. 72, ki govori o dovoljenem napadu in sorazmerni uporabi sile in kjer se navaja, da je napad izveden z nesorazmernimi močnimi sredstvi na manj pomembne vojaški objekt v naseljenem mestu, ki bi povzročil velike izgube med civilnim prebivalstvom, v nasprotju z mednarodnim vojnim pravom. Omeniti pa je treba še točke 79., ki govori o varstvu kulturnih dobrin in verskih objektov, tč. 88, ki govori o prepovedi sovražnih aktov zoper omenjene objekte in tč. 90, ki določa kdo in kdaj lahko odloči o napadu na kulturne in verske objekte. Pa tudi tč. 92, ki govori o prepovedi ropanja sovražnikovega premoženja ob vsaki priložnosti in nenazadnje tč. 192, ki govori, da je zloraba znakov rdečega križa kaznivo dejanje. Zavedam se, da danes nimamo pravice učiti kako naj pristojni organi presojajo in sodijo. Dolžni pa smo opozoriti, da so v ekspertnih mnenjih, če so ta sploh bila podlaga za sprejemanje odločitev, ki so vodila v oprostilno sodbo, verjetno bila spregledana in zavržena pomembna določila mednarodnega vojnega prava. Ali pa bila tolmačena pristransko, da ne bi kdo zopet razumel ali zapisal enostransko.

Spoštovani. Dovolite, da izpostavim še na eno zadevo. Primer in vključenost pripadnikov Slovenske vojske v ekspertno presojanje je znotraj naše vojske izpostavil notranjo diferenciacijo, kot ji do sedaj verjetno še nismo bili priča. Zardi tega trpi ugled vojske, njena kohezivnost in voditeljstvo. Slovenska vojska je z angažiranjem, ki ga izvaja v povezavi s podporo policiji in strukturam zaščite in reševanju pri obvladovanju migracijskih tokov, zelo izpostavljena. Če to primerjamo po številu dnevno angažiranih pripadnikov, bi to lahko vzporejali z obdobjem september – oktober iz leta 1991. Zato vojska rabi notranji mir in osredotočanje na naloge, ki jih ima. Pri tem je naloga vseh voditeljev, vse kaj drugega kot dovoljevanje obtoževanja, razločevanja in diskreditiranja.

Moj današnji nastop je subjektiven, ker sem v tistih, zame prelomnih časih, pač bil na eni strani. Kljub temu ponavljam pričakovanje, da se zadeve vendarle razčistijo. Resnico, ki jo o primeru potrebujemo, pa je pomembna tudi za bodoče pripadnike obrambno-varnostnih sil, da bodo lažje presojali kaj smejo in česar ne smejo delati pri izpolnjevanju svojega poslanstva.

Hvala za vašo pozornost.

Poziv predsednika ZSČ, generalmajorja dr. Alojza Šteinerja ob umiku obtožnice za vojna hudodelstva v Prlekiji 1991V Zvezi slovenskih častnikov  združujemo vojaške častnike, podčastnike in vojake ter druge strokovnjake s področja obrambe, zaščite in varnosti iz različnih področij in nazorskih pogledov. Kot prostovoljna, samostojna, stanovska, interesna in strokovna zveza društev imamo jasno stališče tudi do slovenske osamosvojitve in smo ponosni na njene pridobitve. Obsojamo vse poskuse prevrednotenja ali spreminjanja dejstev o naši vojaški zgodovini. Med takšne štejemo tudi dejanja ali  opustitve dejanj, povezane s pregonom kaznivih dejanj za vojna hudodelstva, kjerkoli in kadarkoli.

V Zvezi slovenskih častnikov pozivamo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, da nadaljuje postopke s kazenskim pregonom in ne opusti dejanj, ki bodo pripeljali v stanje, ko bo umik obtožnice proti častniku JLA, za katerega obstaja upravičen sum, da je s svojimi podrejenimi storili vojna hudodelstva v Prlekiji ob agresiji JLA na Slovenijo leta 1991, postal pravnomočen.

Na sodišču, pa tudi pri drugih virih je dovolj dokumentov, tudi s strani JLA iz katerih se da razbrati in presojati, ali je in kje je šlo za prekomerno uporabo sile, in ravnanja, ki so vodila v vojna hudodelstva in imela za posledice civilne žrtve, rušenje civilnih in kulturnih objektov in povzročanje trpljenja ljudi.

Zavedamo se, da je danes treba gledati predvsem v prihodnost, vendar je pri tem treba imeti jasno sliko o preteklosti.

 Lepo pozdravljen in hvala za besedo spoštovani g. predsedujoči, spoštovani zbrani.V Zvezi slovenskih častnikov se glede današnje obravnave ne opredeljujemo o pobudi za presojo ustavnosti in o tem ali so normativne rešitve o upokojevanju vojaških oseb neustavne. Tudi zato, ker bo o tem odločalo Ustavno sodišče, ki nas je v preteklosti ob različnih odločitvah sodišč in pravnih tolmačenjih, da ni kršitev pri tem, že nekajkrat postavilo na realna tla.

Na Zvezo slovenski častnikov, kot stanovsko organizacijo vojaških oseb in drugih strokovnjakov na obrambno-varnostnem in zaščitno-reševalnem področju, se je v zadnjih dveh letih obrnilo več oseb, ki so bili zajeti v prakso upokojevanja in prekinjanja delovnega razmerja v vojaški službi. Deležni smo bili tudi kritik, da se premalo zavzemamo in opozarjamo na nujnost izboljšanja normativne ureditve, pa tudi za opustitev prakse, ki pušča dvome ali občutke povzročanja krivic ali neenakopravne obravnave. Zato dovolite, da v nadaljevanju izpostavim poglede, ki naj vodijo k temu, da se nekaj vendarle ukrene.

Najprej naj izpostavim, da poklicno upokojevanje in pogodbe za določen čas pri opravljanju vojaške službe v profesionalnih vojskah niso novost. Države, ki kaj dajo na profesionalno vojsko, pa to izvajajo domišljeno. Zlasti takrat, ko ljudi, ki so več let ali desetletij služili domovini postavljajo izven sistema in pred nove izzive. Pri tem pazijo, da ti ne izgubijo vrednote pripadnosti sitemu in tega kažejo v javnosti in tako ne ustvarjajo dodatnih sovražnikov. To je pomembno tudi za našo vojsko, ki je kot kaže v krizi glede pridobivanja manjkajočih kadrov in to ne le zaradi slabih plač.

Kaj kaže na premislek o spremembah na normativnem področju? Najprej povejmo, da je 11 odstavek 92. člena zakona o obrambi bil zasnovan kot mehanizem zaščite vojaških oseb. Sedaj se uporablja proti njim, kar je evidentno. Omenjeni člen govori o prenehanju delovnega razmerja zaradi izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. 10. odstavek 413. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pa ga kontaminira s pogoji za poklicno upokojevanje. Ali gre torej za dopustno enačenje pogojev za starostno in poklicno upokojitev? Ta isti 10. odstavek 413. člena pa navaja, kar smo danes tudi že slišali in prebrali, da se to uporablja do uskladitve zakona o obrambi in zakona o službi v Slovenski vojski.

ZPIZ-2 je bil sprejet 4. decembra 2012 in se uporablja od 1. januarja 2013. Praksa poklicnega upokojevanja vojaških oseb po tem zakonu v ministrstvu za obrambo pa datira na december 2013. V tem času bi omenjeno uskladitev lahko izvedla dva obrambna ministra. Tudi za postopke v letu 2014 je bilo značilno, da se ni vedelo, ali se poklicno upokojevanje izvaja ali ne, dodan je pogojno imenovan dvomesečno prehodni rok v postopkih, zabeležene so prve tožbe in odločitve sodišča in sprožena ustavna presoja. Začele so se priprave za spremembo zakona o poklicnem upokojevanju, kar vse na nek način dokazuje, da je problematika pereča. V tem času v obrabnem resorju zasledimo še dva ministra, 11. točka 92. člena zakona o obrambi pa še vedno čaka nespremenjena.

Tudi sam sem v začetku leta 2014 imel nekaj osebnih izkušenj, ki sicer niso bile neposredno povezane s poklicno upokojitvijo, ker sem zaradi odločbe o starostni upokojitvi ostal tako rekoč na cesti. 18. januarja 2014, ko sem še delal, sem pisal na različne pristojne naslove. Tudi predsedniku odbora za obrambo. Ni bilo odziva in vprašanja uskladitve zakona o obrambi in izboljšanja normativne ureditve so ostala nespremenjena do danes. Pričakoval bi, da pristojno parlamentarno delovno telo postavi vprašanje odgovornemu ministru in ministrstvu, da uredijo zadeve. Tako pa se ni mogoče znebiti občutka, da se je energija  porabila za odgovore in dokazovanje, da je neutemeljena pobuda o presoji ustavnosti, ki jo danes obravnavamo.

Zato danes, na tem mesti v imenu še zaposlenih vojaških oseb, izražan najprej prošnjo in za tem poziv, da se 11. odstavek 92. člena zakona o obrambi uskladi in spremeni še preden bo prišlo do spreminjanja obrambnega zakona, če sploh. Razen seveda, če je strategija, da se čaka na odločitev ustavnega sodišča.

In še: Od 133 vojaških oseb, ki so omenjene v uradnem gradivu in jim je prekinjeno delovno razmerje, sta se po meni dostopnih podatkih ponovno zaposlila dva. En brigadir in en častnik, ki se je samozaposlil, zato, da bi se izognil slabšim pogojem upokojevanja.

Hvala za vašo pozornost.

Dober dan in topel pozdrav vsem zbranim. Spoštovani gospod župan, cenjene občanke in občani, cenjeni gostje, dragi prijatelji in pripadniki iz veteranskih in domoljubnih organizacij.Najprej bi se želel zahvaliti za povabilo, da lahko spregovorim na tej slovesnosti kot predsednik Zveze slovenskih častnikov. Zahvaliti za to, ker je posvečena 17. občinskemu prazniku in dosežkom, ki jih občani skupaj z vodstvom občine uresničujete.

Pa tudi zato, ker je posvečena 24-obletnici odhoda JLA iz tega dela Slovenije in 70-obletnici konca 2. svetovne vojne.

Ravno tukaj v Občini Razkrižje najdemo zelo zgovorne primere, da korenine prizadevanj za samostojno slovensko državo in njene meje segajo tudi v čas narodno-osvobodilnega boja in upora proti okupatorjem v drugi veliki vojni. Pred sedemdesetimi leti je bil dokončno premagan nacizem in fašizem. Brez osvoboditve v drugi vojni ne bi moglo biti osamosvojitve, začetki katere segajo četrt stoletja nazaj. Razkrižje je tudi zelo zgovoren kraj prizadevanj za Slovenstvo.

Spoštovani.

Kar nekaj je razlogov, da svoj današnji nastop nadaljujem z zgodovinskim pregledom. Prvi razlog je, da v celjski častniški organizaciji deluje tako zvani Celjski Herman, sicer pa domačin iz Razkrižja gospod Lenart Horvatič, ki me vsake toliko časa opomni, kako se je treba zavedati korenin. Že pred leti mi je poslal gradivo njegovega očeta Ivana Horvatiča – Slavka, predvojnega, medvojnega in povojnega aktivista. Tudi v pripravah na današnji govor, me je nekajkrat poklical in mi pojasnjeval, kako se v sedem desetletnih prizadevanjih posameznikov in prebivalcev Razkrižja in okoliških vasi zrcalijo prizadevanja za ohranitev Slovenstva in slovenskih meja.

Poseben takšen primer je ravno Ivan Horvatič, ki je bil nosilec spomenice Rdeče Armade za prispevek ob koncu druge svetovne vojne, pa tudi nosilec častnega znaka svobode Slovenije. Gotovo, bi brez njegovih prizadevanj v obdobju 1945 do 1947 slovenska meja na tem področju potekala drugače. Pa tudi prizadevanja za njeno dokončno vzpostavitev po osamosvojitvi bi bila drugačna, če sploh mogoča. Zato sem razumel, da moram govoriti tudi o tem, pa čeprav bo tudi v nadaljevanju vroče.

Razkrižje je bilo med drugo svetovno vojno, s svojo lego pomembno obmejno območje. Zaradi vpetosti sosednjih območij v madžarsko državo je bilo zajeto tudi v veliko operacijo leta 1945, ki so ju izvajale armade 3. ukrajinske fronte, pri prodoru proti Dunaju. V ofenzivni operaciji, ki je potekala od 16. marca do 16. aprila 1945, sta si na mejah med tretjim rajhom in Madžarsko na tem območju nasproti stali 57. ukrajinska armada in 1. bolgarska armada na eni in 2. oklepna nemška armada na drugi strani. Sovjeti so se držali Rabe in Mure in smeri proti Dunaju, Bolgarom pa je pripadal prostora med Muro in Dravo. Treba je izpostaviti, da so med 6. in 15. aprilom na tem območju potekali srditi spopadi. Na obeh straneh je bilo veliko žrtev, ubitih je bilo več civilistov in povzročeno ogromno materialne škode. Ko je Rdeča armada do 15. aprila 1945 osvobodila najprej Prekmurje, potem pa še Medžimurje, so porasla upanja v osvoboditev. Na tem območju so 18. aprila na frontni črti sovjetske vojake zamenjali bolgarski, ob tem pa se je nasilje nad prebivalstvom še povečalo. Ko so se Nemci 7. maja 1945 umaknili, so razkriški aktivnosti formirali vojaško enoto in kot osvoboditelji vkorakali v Ljutomer, za njimi pa so prišli še Bolgari.

Osvoboditev je bila tu, vendar so se za prebivalce teh krajev prizadevanja za to, kam bodo spadali šele začeli in trajali polni dve leti. Le malokdo je verjel, da bodo po osamosvojitveni vojni ponovno oživela.

Tako kot so bili ti kraji ob koncu druge vojne zelo izpostavljeni in so takrat dali največji človeški in materialni davek, pa je to območje bilo tudi v osamosvojitveni vojni zopet zelo izpostavljeno.

To je drugi razlog za nadaljevanje mojega nastopa. V Republiki Sloveniji namreč, ni občine, ki bi po številu spopadov in bojnih aktivnosti zoper agresorsko jugoslovansko armado bila bolj izpostavljena, kot je Občina Razkrižje.

25. junija 1991 je Slovenija razglasila neodvisnost in naslednji dan vzpostavila mejne kontrolne točke na meji med Slovenijo in Hrvaško. Le dan zatem, pred štiriindvajsetimi leti, se je začela osamosvojitvena vojna. Območje današnje občine Razkrižje je sodilo v občino Ljutomer. V Ljutomeru je bil tudi sedež novo formiranega 73. ObmŠTO, ki je poleg ljutomerske pokrival še takratno občino Ormož in Gornjo Radgono.

Za napad na to območje je JLA angažirala 32. korpus s sedežem v Varaždinu in pri tem uporabila sile 32. mehanizirane varaždinske brigade, bataljona vojaške policije in kasneje še sile iz 265. mehanizirane bjelovarske brigade.

Resnici na ljubo, so lahko uporabili le mirnodobne sile sestavljene iz aktivnih pripadnikov in usposobljenih nabornikov. Iz 32. mehanizirane brigade so tako 27. junija uporabili mehanizirano četo 1. tankovskega bataljona, tankovsko četo 1. mehaniziranega bataljona, izvidniško četo 32. mehanizirane brigade in okrepljen vod bataljona vojaške policije korpusa. K navedenemu je treba dodati še letalsko in helikoptersko podporo. V prvem delu je bilo skupno angažiranih nekaj nad 300 pripadnikov JLA z 58 vozili, od teh je bilo 17 tankov in 19 oklepnih transporterjev. 2. in 3. julija pa so k omenjenim silam dodali še dele 2. mehaniziranega bataljona in dele mešanega artilerijskega diviziona iz 265. mehanizirane brigade iz vojašnice v Koprivnici. Skupaj je bilo tako angažiranih 440 pripadnikov JLA in 89 vozil, od tega 24 različnih tankov, 34 različnih oklepnih transporterjev in štiri samohodne havbice 122 mm.

Da bi potrdili, da je bilo območje današnje občine Razkrižje področje, ki je nosilo največje breme spopadov v Republiki Sloveniji v osamosvojitveni vojni naj predstavim še, kako so delovale okupatorske sile na tem območju.

27. junija 1991 so proti Gornji Radgoni preko Ormoža napotili mehanizirano četo 1. tankovskega bataljona, zatem pa še tankovski vod tankovske čete 1. mehaniziranega bataljona, v katerem je bil tudi polkovnik Popov, poveljnik 32. mehanizirane brigade. Barikada na ormoškem mostu je bila za njih nepremagljiva ovira, čeprav so jo poskušali premagati najprej s fizično odstranitvijo, zatem pa še z ognjenim delovanjem. Zatem so na levo stran Drave preko Središča ob Dravi poslali preostanek tankovske četo 1. mehaniziranega bataljona z nalogo, da deblokira barikado na mostu v Ormožu, nato pa nadaljuje prodiranje proti Ljutomeru, veže nase enote TO in omogoči bojni skupini lažji prodor proti Gornji Radgoni. Tankovska četa JLA se je potem, ko tudi ni uspela odstraniti barikade na mostu umaknila iz Ormoža in nadaljevala prodiranje proti Ljutomeru. Zvečer je prišlo do spopada v Žerovincih pri Kačurah. Ovire jim ni uspelo premagati, zato so jo hoteli zaobiti preko vasi Mekotnjak. Tu se je situacija ponovila, po 23. uri je prišlo do treh spopadov, v enem je bil zadet tank, prodor v tej smeri pa ustavljen. Bojna skupina JLA se je najprej odmaknila od ovire in se 28. junija dopoldne vrnila mimo Ormoža v Središče ob Dravi na območje mejne kontrolne točke.

Popov je 27. junija pred ormoškim mostom pustil mehanizirani vod z dvema tankoma in na novo organiziral bojno skupino za izvedbo naloge na meji, sestavljeno iz ostanka mehanizirane čete, voda tankovske čete in vozil za podporo, nato pa so se ob 18.50 začeli premikati proti Štrigovi na Hrvaškem. Njegova skupina je bila sestavljena iz treh tankov, 10 oklepnih transporterjev, tanka za izvleko, sedmih tovornjakov, dveh cistern in dveh vozil za zvezo ter sanitetnega vozila. Domnevamo, da so bila takrat, če uporabimo prispodobo »še odprta vrata« v Slovenijo na komunikaciji preko Banfija zato so uspeli prodreti preko Razkrižja do Veržeja, in naslednji dan v Gornjo Radgono. Mogoče so kasneje ravno zaradi tega na tem območju vsaj še petkrat poskušali prodreti, vendar zaman.

Najprej so v petek 28. junija izvidniško četo sestavljeno iz treh tankov, treh kolesnih oklepnikov, štirih vozil za prevoz pehote in po enega vozila za zvezo, tovornega motornega vozila in sanitetnega vozila najprej poslali proti Murskemu Središču, da bi zasedla mejni prehod Dolga vas. Ker jim to ni uspelo, so jo usmerili v smeri Razkrižja. Tako je po 18 uri prišlo do prvega spopada v Gibini. Tu je imela bojna skupina JLA dva mrtva in več ranjenih. Po tem spopadu so poskušali še s prodorom po komunikaciji Štrigova–Banfi. V poznih večernih urah je prišlo do spopada še v Banfiju. Glede na to, da je bila branjena ovira nepremostljiva, prodiranja niso nadaljevali. 29. junija ob 0.30 jim je po hrvaški strani iz Središča ob Dravi prišla na pomoč tankovska četa 1. mehaniziranega bataljona sestavljena iz osmih oklepnih vozil, tj. bojnih tankov in tanka za izvleko ter poveljniškega oklepnega transporterja. Z manjšo kolono, sestavljeno iz šestih oklepnih vozil, so poskusili prodreti še po poljski poti preko Banfija do Veščice, kjer so bili prav tako zaustavljeni. Potem, ko tudi tokrat niso uspeli sta se obe enoti JLA 29. junija do 8.15 vrnili na zbirno mesto v Središče ob Dravi. Na omenjene tri spopade z JLA danes slovenske osamosvojitelje spominjata dva bojna znaka Gibina in Razkrižje.

V času premirja, po 29. juniju, so v Varaždinu pripravljali načrt za rešitev polkovnika Popova iz Gornje Radgone. Za nalogo so kot glavne sile uporabili okrepitve s pripadniki 265. mehanizirane brigade iz Koprivnice, za pomoč pa iz spopadov v Banfiju že znano tankovsko četo. Ta naj bi delovala v smeri Martin na Muri–Gibina–Razkrižje s ciljem, da zagotovijo nadzor nad komunikacijami, veže nase sile TO in tako omogoči realizacijo naloge glavnini.

Glavne sile so začele izvajati svojo nalogo 2. julija ob 15.18, ko so krenile iz varaždinske vojašnice proti Središču ob Dravi, od tam pa preko Ljutomersko-Ormoških goric proti Ljutomeru. Po dveurnem spopadu v Presiki, kjer so imeli občutne izgube so nadaljevala prodor po obhodnih poteh do Stročje vasi, kjer so ob 23.15 organizirali počitek. Bojne aktivnosti so nadaljevali 3. julija v zgodnjih jutranjih urah. Po 3.30 uri so slovenski teritorialci in miličniki od Pristave, preko Ljutomera, Babincev, Bučečovcev, Stare-nove vasi in Radencev izvedli več spopadov, tako da se je jedro oklepne okupatorske kolona dokončno zaustavilo v Hrastje Moti nekaj pred 12 uro.

Tankovska četa JLA, ki ji je poveljeval kapetan 1. razreda Čuskić je 2. julija v svoji sestavi imela deset tankov, štiri oklepne transporterje, poveljniški oklepni transporter in transporter BRDM-2. Do spopadov z njo v Gibini je prišlo ob 16.45. Teritorialci in miličniki so jo zaustavili in ji preprečili prodor. Od te enote so 3. julija ob 0.50 zahtevali, naj nadaljuje preboj in se združi z okrepljeno mehanizirano četo 265. mehanizirane brigade, ki je bila v nekaj kilometrov oddaljeni Stročji vasi. Ker prodor tudi preko Banfija ni bil mogoč, se je enota obrnila in se po isti poti vračala proti mejni kontrolni točki v Središču ob Dravi. Tja je prispela 3. julija ob 3.45. Kmalu zatem so je poslali v smer, po kateri se je prejšnji dan uspela prebiti oklepna kolona, in jo priganjali, naj jo čim prej dohiti in se z njo združi. Prodiranje se je nadaljevalo 3. julija ob 4.50, ob 5.30 je tankovska četa premagala oviro pred Grabami, vendar se je pri naslednji oviri v Šalovcih obrnila in ob 7.20 nadaljevala prodiranje v smeri Godeninci–Vitan–Kog–Gomila pri Kogu. Ob 10.30 je prispela do barikade pred Presiko, vendar ni mogla naprej. Poveljniku oklepne kolone JLA, kapetanu 1. r. Čuskiću, so večkrat zapovedali, naj nadaljuje pot in mu celo zagrozili, da bi umik pomenil izdajo polkovnika Popova v G. Radgoni in podpolkovnika Čondorja v Hrastju Moti. Zato so se obrnili in naleteli na zasedo na Gomili pri Kogu. Zaradi spopada so jim ob 12.15 odobrili umik. To je pomenilo tudi dokončen konec poskusa preboja do oklepne kolone na mejnem prehodu v Gornji Radgoni. Ob 12.40 je kolona nadaljevala umikanje, pri tem izgubila tank na Bajzeku, med potjo pa streljala in poškodovala številne civilne objekte.

Dodajmo še kako se je končala pot oklepne kolone, ki je okupirala mednarodni mejni prehod v Gornji Radgoni. 2. julija ob 16. uri, so se slovenske obrambne sile spopadle z njo, napadena in zavzeta je bila gornjeradgonska karavla, predala pa se tudi karavla v Zgornjem Konjišču. Položaj enote polkovnika Popova na mejnem prehodu 3. julija, ko so bili zaustavljene vse sile, ki so mu šle na pomoč, pa je bil vedno težji, saj je na tem območju ostal popolnoma blokiran in osamljen. Položaj se lahko rešili po vzpostavljenem premirju, zatem pa je bil tej enoti JLA po odločitvi nadrejenih institucij dovoljen odhod z območja mejnega prehoda. Premik iz Gornje Radgone se je začel 3. julija ob 18.52. Republiko Slovenijo je zapustila nekaj čez polnoč pri Gibini in se vrnila na Hrvaško v varaždinsko vojašnico.

Bojišča v občini Razkrižje tako ostajajo mesta zloveščega spomina praktično za vse oklepne kolone JLA, ki so izvajale agresijo na Slovenijo iz območja hrvaške in 32. korpusa JLA. Res je, da se je oklepna kolona Popova prebila prvi dan vojne preko tega območja brez boja, vendar se 3. julija pozno zvečer ni nič manj osramočeno vračala skozi gibinska vrata.

Zato se je danes še enkrat treba zahvaliti vsem braniteljem tako iz vrst slovenske Teritorialne obrambe in milice kot tudi več prostovoljcem in pripadnikom zaščitno reševalnih sil, ki so pomagali pri odstranjevanju posledic in škode, ki jo je utrpelo civilno prebivalstvo.

Na glas pa lahko povemo tudi, da so občani občine Razkrižje lahko ponosni na njihov prispevek k osamosvajanju in aktivnostim, ki so se v osamosvojitveni vojni dogajale na njihovem območju. Ko pa povežemo obe danes predstavljeni zgodbi iz obdobja po koncu druge svetovne vojne in tisto iz konca hladne in slovenske osamosvojitvene vojne, pa je treba izpostaviti, da jim gre zahvala tudi za prispevek v boju za slovenske meje. Prebivalci vasi Gibine, Kopriva, Razkrižje, Šafarsko, Šprinc in Veščica že vedo zakaj, ker to nosijo v srcu.

To sem moral povedati ob tem slavnostnem in toplem popoldnevu. Hvala vam da ste me poslušali.

Posvet, ki ga je organiziral Inštitut za korporativne varnostne študije – ICS je 22. junija 2015 potekal v Državnem svetu na temo: Dileme in izzivi uporabe brezpilotnih letalnikov ter potreba normativne ureditve uporabe.

Nastop predsednika ZSČ, dr. Alojz Šteinerja je dostopen na spletni povezavi:
http://www.ds-rs.si/?q=novice/dileme-izzivi-uporabe-brezpilotnih-letalnikov-ter-potreba-normativne-ureditve-uporabe

Lep pozdrav spoštovani zbrani, spoštovani gospod župan, spoštovana poslanka državnega zbor, spoštovana načelnica upravne enote Laško, cenjeni gostje, dragi prijatelji in pripadniki iz ZSČ in veteranskih organizacij.

Izražam zahvalo za povabilo, da lahko spregovorim na tej svečanosti kot predsednik Zveze slovenskih častnikov.

Letos je posebno leto obletnic. Tako praznujemo 25-letnico demokratičnih sprememb, 25 let je minilo od manevrske strukture narodne zaščite in začetka obrambno-zaščitnih priprav na osamosvojitev. V maju smo praznovali tudi 70-letnico zmage nad nacizmom in fašizmom. Hoteli priznati ali ne, je navedeno povezano z državnostjo in slovesnostmi, ki potekajo v teh dneh.

Pred četrt stoletja smo dobili demokracijo in izvolili novo oblast, kar je bilo pospremljeno z upanji in pričakovanji, da bo novo boljše, bolj pošteno in pravično. V tej smeri so šla tudi prizadevanja za osamosvojitev in vzpostavitev samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Pri tem smo z Manevrsko strukturo narodne zaščite omogočili prehod obrambno-varnostnih struktur pod novo oblast in s tem ustvarili pogoje za še bolj učinkovite priprave za zavarovanje osamosvojitve v junijsko-julijski vojni 1991.

Čeprav, bi kdo oporekal, pa je treba omeniti, da korenine prizadevanj za samostojno slovensko državo segajo tudi v čas narodno-osvobodilnega boja in upora proti okupatorjem v drugi veliki vojni. Pred sedemdesetimi leti je bil dokončno premagan nacizem in fašizem. Brez osvoboditve v drugi vojni ne bi moglo biti osamosvojitve, začetki katere segajo četrt stoletja nazaj. Kljub ogromni škodi in žrtvam ter ruševinam širom Evrope, so bila pričakovanja in upanja ljudi po koncu druge svetovne vojne izjemna. Takšna je bila tudi energija za obnovo in boljše življenje. Če izpostavljene obletnice povežemo se nam pojavljajo vprašanja. So se vsa pričakovanja izpred sedem desetletij in izpred četrt stoletja uresničila? Ali še lahko imamo sanje in upanje, da nam bo bolje? Kaj in kje lahko ali moramo spremeniti in izboljšati?

Zgodovinskih resnic ne moremo spremeniti. Lahko spremenimo odnos do zgodovinskih dejstev predvsem na ta način, da jih ne potvarjamo in da imamo do določenih zadev bolj spoštljivi odnos. To velja tudi za obdobje druge svetovne vojne, ki je pustila globoke rane in žalostne spomine tudi pri Slovencih. Konec druge svetovne vojne je Slovencem prinesel novo oblast in omogočil, da smo lahko zaživeli svobodno v republiki takratne skupne države. Po drugi strani pa je s prikrivanjem nekaterih dogajanj, kot so izvensodni poboji okupatorjevih sodelavcev in številnih drugih, pustila seme razdora.

Zato prav čudežno deluje enotnost naroda in prizadevanj večine Slovenk in Slovencev v procesih priprav na osamosvojitev in v vojni za neodvisno in samostojno Slovenijo izpred četrt stoletja. Veseli me, da se uničevalni delirij, ki ga poznamo iz vojne na Hrvaškem in kasneje v Bosni in Hercegovini ni zgodil v osamosvojitveni vojni v Sloveniji.

Zato je pred petindvajsetimi leti tudi kazalo, da se bomo spravili in premagali travme iz preteklosti. Ugotovimo lahko, da nam to ni v celoti uspelo, tudi zaradi parcialnih koristi v boju za oblast. Tako se danes zaradi tega še vedno obkladamo in obtožujemo? Ali pa zaradi tega tudi pozabljamo na nacionalne interese, da bi kasneje lahko ponovno obtoževali in kazali drug na drugega. Bomo zaradi tega lažje živeli? Lahko da, vprašanje pa je ali bomo bolje živeli? Če se ozremo okrog sebe, zlasti na mlade, potem ugotovimo, da ti pričakujejo predvsem boljše možnosti, da bodo lahko uspeli in boljše živeli. Zato ob današnji slovesnosti posvečeni dnevu državnosti, povejmo to željo in upanje ponovno na glas.

Današnja slovesnost pa je priložnost tudi, da se zahvalimo vsem tistim, ki so se na obrambno-varnostnem področju pred četrt stoletja in kasneje v letu 1991 najbolj izpostavljali. Veterani vojne za Slovenijo, veterani Policijskih veteranskih društev Sever in druge domoljubne in veteranske organizacije ohranjajo ta spomin in opozarjajo na vrednote, ki so nas vodile, ko smo vzpostavljali državo.

Verjamem, da pomemben delež k temu prispeva tudi Zveza slovenskih častnikov. Ta v svojih vrstah združuje vojaške častnike, podčastnike in vojake ter druge strokovnjake s področja obrambe, zaščite in varnosti, ki s svojim delovanjem prispevajo k popularizaciji vojaških in drugih obrambno-varnostnih dejavnosti ter k obrambni in zaščitni pripravljenosti Republike Slovenije. Naši člani so najprej državljani in civilisti, po duši pa vojaške osebe, ki jim je mar za to kaj vojaška uniforma predstavlja v slovenskem prostoru, pa tudi za to, kaj se dogaja z obrambnimi in varnostnimi strukturami. Kot predsednik Zveze slovenskih častnikov, bi si želel, da imamo še več tako uspešnih organizacij, kot je Območno združenje ZSČ Laško.

Spoštovani

K prej izraženim željam in pričakovanjem dodajam še upanje, da nas ne zapusti zanos in pripravljenost za iskanje dobrih poti. Ob dnevu državnosti pa povejmo še, da narod, ki ne zna ceniti in ohranjati svoje zgodovine, je tudi ustvarjati ne more.

Zahvaljujem se organizatorjem za pripravo današnje slovesnosti in izražam čestitke ob letošnjem dnevu državnosti.

Hvala

Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani zbrani!

K besedi se javljam kot predsednik Zveze slovenskih častnikov, pa tudi kot vojaška oseba, ki ima kar nekaj vedenj in izkušenj o tematiki, ki je na dnevnem redu današnje seje tega parlamentarnega odbora.

V Zvezi slovenskih častnikov, ki je samostojna, stanovska, interesna in strokovna zveza društev na področju obrambe, zaščite in varnosti v Republiki Sloveniji, so vprašanja vojaških povišanj izredno pomembna. Zato že dalj časa opozarjamo na nujnost njihove bolj transparentne ureditve in približevanja standardom, ki veljajo znotraj 28-erice držav, bodisi v EU ali v Natu. Zato danes izražamo presenečenje, pa tudi nestrinjanje s poskusi lustriranja profesionalnih pripadnikov Slovenske vojske.

Letos praznujemo častitljivo 25-letnico demokratičnih sprememb v Sloveniji, manevrske strukture narodne zaščite in začetka obrambnih priprav, ko smo se zavestno oddaljevali od prejšnjega sistema, ne le na političnem in ekonomskem, ampak tudi na obrambno-varnostnem področju. Tako kot v številnih drugih državah v tranziciji v tistem času smo na obrambno-varnostnem področju pričakovali, da bodo nove rešitve tudi v pogledu kariernih poti in napredovanj vojaških kadrov boljše, bolj poštene in bolj profesionalne. Še posebej so ta prizadevanja narasla, ko smo vodili postopke za vstop v evroatlantske integracije in profesionalizacijo naše vojske. Verjamem, da nas je večina tistih iz obdobja manevrske strukture narodne zaščite, pa tudi tistih, ki smo zatem ustvarjali podobo Slovenske vojske in izpolnjevali kriterije organiziranosti, profesionalnosti in delovanja profesionalne vojske in verjeli, da je konec postopkov MPP ali »moralno-političke podobnosti«, če uporabim izvirni izraz. V sistemu, ki smo ga zapuščali in pomagali rušiti, je bil omenjeni partijski kriterij namreč pomembno vodilo in mehanizem ustroja vojske. Zato se danes upravičeno lahko sprašujemo, ali smo po četrt stoletja s poskusi, kot je današnji, ponovno na začetku. Pa tudi, ali so vsa prizadevanja za profesionalno in strokovno, avtonomno Slovensko vojsko ter temu primerno civilno-vojaški odnosi in nadzor nad njo bili zaman. Lepšega »darila«, pod narekovaji, kot so današnji poskusi ob omenjeni četrtstoletnici in bližajočem prazniku vojske si ne bi mogli zaželeti in dobiti.

Ob tem se je namreč treba vprašati in zavedati tudi sporočila, ki ga dajemo 7.138 zaposlenim v Slovenski vojski, med njimi 1.092 častnikom, 1.977 podčastnikom in 576 vojaškim uslužbencem ter 3.054 vojakom in dodatno še 1.136 pogodbenim rezervistom Slovenske vojske. Pa tudi nekajkrat večji skupini nekdanjih rezervistov in udeležencev osamosvojitvene vojne. Jim želimo morda sporočiti, da politična lojalnost vojske ne velja dovolj, če ni podprta s političnim deklariranjem in pripadnostjo, in da veljajo neki drugi kriteriji? Če primerjamo s prakso in sodimo po rezultatih vpliva politike in politično izbranih kadrov na upravljanje državnih gospodarskih podjetij, potem je zaskrbljenost več kot na mestu. Mogoče pa vojaškim profesionalcem in vojakom za slovensko osamosvojitev želimo povedati, da se nismo in ne moremo otresti političnega šikaniranja in lustracij v vojski, če nam drugje to ne uspeva povsem.

Profesionalna vojska prisega na kompetentnost in lojalnost do vsakokratne oblasti ter na učinkovitost in zanesljivost delovanja. Kompetence so sestavljene iz izobraženosti, vojaško strokovne usposobljenosti, pripravljenosti in sposobnosti za prepoznavanje in sledenje ciljem vojaške organizacije. Na teh štirih stebrih se skladno z vojaškim etičnim kodeksom gradi tudi etični profil vojaških profesionalcev. Temu bi morale slediti tudi karierne poti in povišanja. Slovenija je edina država v Evropski uniji in Natu, ki se še ni ločila od tako imenovanega starega kompetenčnega modela, ki ga opredeljuje Zakon o obrambi iz leta 1994. Ta po eni strani določa, da lahko vojaški profesionalec dobi vojaško dolžnost, ki je za en položaj višja od njegovega čina. Na drugi strani pa s tem posledično vodi v celo vrsto posebnosti glede povišanj. Omenjena je le navidezna “boniteta”, pod narekovaji, in največja cokla profesionalizacije in obenem vzvod za neenakopravno obravnavo, nepotizem in diskriminacijo v odnosu na javne uslužbence, poklicni vojaki pa to seveda so. Za pojasnitev naj navedem, da takrat, kadar civilnega javnega uslužbenca postavimo, na primer, na mesto sekretarja, ta dobi istočasno temu tudi primerno plačo in uradniški naziv. Ko pa vojaškega profesionalca postavimo na določeno formacijsko mesto, ne glede na to, ali ima vse kompetence ali pa glede čina še ne, mu damo položaj in plačo, ne pa tudi čina, ki je zunanji izraz tako imenovanega uradniškega naziva. Zlasti pri brigadirjih in generalih postavljanja na te dolžnosti omogoča, da smo si in si izmišljamo različne dodatne ovire in zadržke za njihova povišanja, bodisi realne ali virtualne. Če so ti realni, bi jih morali upoštevati v času postavitve na dolžnost.

Kot načelnik vojske sem spomladi 2011 dal pobudo in sodeloval pri oblikovanju predloga za povišanje v čin generalmajorja brigadirja Furlana, brigadirja Maherja in brigadirja Pograjca. Ne takrat in ne do danes nisem dobil uradnega odgovora, zakaj niso bili povišani in kdo je ustavil postopek. Pristojnemu za povišanje sem upal povedati, da gre za svojevrstno obliko političnega šikaniranja; s tem sem si najbrž zaprl vrata tudi za svoje povišanje. V resnici pa je zaušnico dobila vojaška profesija in njeno pričakovanje do civilnih nadzornikov. Kot pobudnik predloga sem se tudi zavedal, da nismo dobro opravili procesa predlaganja. Tudi mojim najbolj odgovornim podrejenim, ki so v tistem ekonomsko ne najugodnejšem času držali vojsko pokonci, je bilo jasno, da nisem pravi. Lahko sem jim dajal naloge, jih priganjal k uresničitvi, nisem pa jim uspel priznati tega, kar je v primerljivih vojskah standard. Zato se bolj kot današnja razprava dobrodošla prizadevanja in razprave kako spremeniti zakonodajo in postaviti rešitve, ki bodo izključevale opisane primere in vodile še k bolj preglednim civilno vojaškim odnosom. Pri tem pa Odbor za obrambo DZ ima pomembno vlogo in nalogo.

Ko gre za presojanje o vojaških kompetencah bi veljal tisti znani Prešernov odgovor Kopitarju, še zlasti, ker smo z vpetostjo v vojaške strukture, Nato in EU v situaciji, ko te lahko preverjamo tudi v tem okolju. To je pomembno tudi, zaradi vprašanja, ali so očitki tega izpostavljenima pripadnikoma Slovenske vojske res tako tehtni, da je bilo potrebno podvomiti v predlog stroke in izveden postopek pobude oziroma predloga načelnika generalštaba, predloga ministra za obrambo za vlado in postopek potrditve na vladi. Bi nam očitno spornost potrdili tudi v zavezništvu?

David Humar je res začel vojaško kariero v jugoslovansko ljudski armadi kot podčastnik in leta 1990 postal častnik. Na podlagi pristopne izjave mu je odločbo za službo v teritorialni obrambe Slovenije 24. junija 1991 podpisal prvi minister za obrambo. Brigadir Humar je bil prvi in do sedaj edini slovenski brigadir, ki je opravlja dolžnost Nato poveljnika v zavezniškem poveljstvu v Skopju. Kot šef vojske sem prejel pohvalo za njegovo delo od njegovega neposredno nadrejenega generala v Neaplju in tudi od najvišjega zavezniškega poveljnika za operacijo v Monsu. Tudi zato sem ga po vrnitvi z misije predlagal za poveljnika brigade slovenske vojske. O tem je potekala posebna razprava tudi na Odboru za obrambo. V času, ko je poveljeval prvi brigadi je ta dosegla najvišje bojne zmogljivosti in številčno stanje v svoji zgodovini. V Zavezništvu ga dobro poznajo in potrditve za to, da ni kompetenten tam gotovo ne bi dobili.

Tudi polkovnik Franc Koračin, je bivši častnik JLA, ki jo je zapustil leta 1990 in tako za tem postal poveljnik protidiverzantske enote TO v Občini Gornja Radgona, ki jo je vodil tudi v osamosvojitveni vojni. Z bojnih položajev v Gornji Radgoni ga poznam tudi sam. V času, ko je poveljeval 72 brigadi v Mariboru je ta prva v državi uspela vzpostaviti in usposobiti bataljonsko bojno skupino tudi na mednarodni vojaški veji v Nemčiji in pridobiti zavezniški certifikat. Imel sem možnost ogledati to vajo in delo slovenske enote in tudi poveljnika brigade. Ali je njegovo znanje tujega jezika zadostno, pa je, ali naj pojasni njegov nadrejeni, načelnik generalštaba. Tisti, ki so v Zavezništvu v lanskem letu ocenjevali bojno skupino in brigado, ki jo je vzpostavila, ne bi potrdili, da pri Koračinu gre za ne kompetentnega častnika.

Spoštovani.

Za strokovno avtonomijo vojske je ključnega pomena, da vzpostavi in lahko vzdržuje ustrezne karierne poti in napredovanja svojih pripadnikov. Politika naj in mora uveljaviti svoj vpliv pri postavitvah in normativni opredelitvi kriterijev in postopkov. Tako ali drugače sproženi procesi glede kompetentnosti škodijo tako kredibilnosti političnega nadzora kot strokovni avtonomiji vojske. Tudi zato, ker vprašanj o povišanjih vojaških oseb v Sloveniji nismo in nočemo ustrezno urediti. Kako si sicer razlagati, da po skoraj četrt stoletja še vedno nismo prevedli vojaških činov častnikom in podčastnikom rezervne sestave teritorialne obrambe, ki so sodelovali v osamosvojitveni vojni. Tudi povišali smo zgolj peščico od približno 3 tisoč častnikov in prav toliko podčastnikov, tistih, ki so se borili za državo. Jim hočemo povedati, da so iz bivšega sistema in da imajo oznako JLA.

Ko se je dogajala podobna tranzicija s starešinami, ki so zaprisegli avstroogrskemu cesarju in kralju in kasneje končali v vojski Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in tudi po drugi vojni, ko so prihajali iz vojske Kraljevine Jugoslavije v Jugoslovansko armado so bili s tem prevajanjem in s temi postopki hitrejši. V Zvezi slovenskim častnikom smo že v lanskem letu predlagali, da se te zadeve uredijo in popravijo, zato v Zvezi slovenskih častnikov pričakujemo, da bo opisani pogrom nad vojaško starešinsko strukturo končal. Izražamo strinjanje z večino pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske, da se povišata tudi danes obravnavana pripadnika. Od vrhovnega poveljnika vojske pa pričakujemo, da bo glede povišanja generalov vrnil zaupanje v institucijo, ki jo predstavlja..

Hvala.

Spoštovane članice in člani OZSČ Brežice, poslanec državnega zbora, gostje iz drugih organizacij ZSČ in iz Hrvaške, cenjeni ostali zbrani, lepo pozdravljeni.

Spoštovani predsednik OZSČ Brežice g. Milko Veršec, najprej izkoriščam to priložnost, da se vam tudi v svojem imenu in imenu vseh prihodnjih uporabnikov novih prostorov zahvalim za prizadevanja in vložene napore. Obenem pa čestitam za dosežek, saj gre za pomembno pridobitev. Tudi zato, ker je v štiriindvajsetih letih po neodvisnosti Slovenije, bilo dovolj pogorišč s katerimi smo uničevali slabe pa tudi dobre rešitve in pozabljali na že dosežene pridobitve.

Prostori, ki jih danes odpirate so svetla točka, ki lahko veliko prispeva k naporom na obrambno-varnostnem in zaščitno-reševalnem področju. Želel bi, da vas pridobitev povezuje, da prispeva k sproščanju ustvarjalne energije in k sinergiji naporov pri poslanstvu, ki ga ima ZSČ in ostale veteranske in domoljubne organizacije.

Zveza slovenskih častnikov, kot organizacija posebnega družbenega pomena, v svojih vrstah združuje vojaške častnike, podčastnike in vojake ter druge strokovnjake s področja obrambe, zaščite in varnosti, ki s svojim delovanjem prispevajo k obrambni in zaščitni pripravljenosti Slovenije, pa tudi k popularizaciji vojaških in drugih obrambno-varnostnih poklicev. Zato iskreno upam, da vam bodo tudi v prihodnje uspela prizadevanja za privabljanje članstva, mladih in pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske. Naj si bo to preko vaše zelo uspešne strelske sekcije ali z drugimi oblikami delovanja.

Ob tem pa bi želel, da si posebej prizadevate za krepitev domoljubja, pomoči in solidarnosti ter ohranjanje dejavnosti in organizacijskih oblik na obrambno-varnostnem in zaščitno-reševalnem področju.

Glede na letošnjo sedemdeset letnico zmage nad nacizmom in fašizmom, pa bi želel izpostaviti le, da ne pozabite na resnico, da narod, ki ne zna ceniti svoje zgodovine, je tudi ustvarjati ne more. Dovolite, da sklenem še z mislijo o partnerstvu z našo vojsko, ki ga je možno in potrebno še razvijati. Razvijati tudi v smislu zaščite vojske in obrambnega sistema pred redukcijami, erozijo ali nadaljnjim zmanjševanjem. Te izkušnje imamo izpred četrt stoletja, ko je marsikdo smatral, da je slovenska TO premočna in nevarna, zato so jo je poskušali razorožiti.

Naj zaključim z mislijo, da ste tako v OZSČ Brežice, kot tudi v občini lahko ponosni na dosežek.

Hvala