Spoštovani g. župan, predstavniki veleposlaništva ZDA v Sloveniji, poslanec državnega zbora, predstavniki veteranskih in domoljubnih ter častniških organizacij, drage osnovnošolke in osnovnošolci, cenjeni zbrani.

Izražam zahvalo organizatorju, Združenju borcev za vrednote NOB Kamnik in občini Kamnik za povabilo in še posebej zato, ker se že trinajstič zapored organizira spominsko slovesnost.Dovolite mi, da začnem s praznikom samostojnosti in enotnosti, ki smo ga v Sloveniji praznovali včeraj. Pred 24-timi leti so bili 26. decembra razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji.  Ob zelo visoki udeležbi je za samostojno državo glasovalo 88,5 odstotka volilnih upravičencev, s čimer je dosežena do takrat najvišja stopnja enotnosti v zgodovini naroda. Šest mesecev kasneje smo razglasili samostojno državo in se takoj za tem znašli v osamosvojitveni vojni za Slovenijo.

Osamosvojitev je izjemni dosežek, ki sovpada s koncem hladne vojne, ene od treh velikih v prejšnjem stoletju. Prispevek in ponos za doseženo ob osamosvojitvi si pripisujemo številni, v bistvu pa je šlo za uresničitev dolgoletnih slovenskih želja in prizadevanj mnogih za samostojnost naroda. Med prizadevanji izpostavimo kamniškega rojaka generala Rudolfa Maistra in njegove borce, ki so zaslužni za ohranitev severne slovenske meje. Dodajmo partizansko vojsko in narodno osvobodilni boj, po zaslugi katerega smo bili na strani zmagovite koalicije, ki je v drugi svetovni vojni premagala nacizem in fašizem. Navedeno in še kaj, je predstavljalo osnovo tudi za osamosvojitvena prizadevanja v letu 1990 in 1991. Včasih se teh dejstev nekako sramujemo ali jih neupravičeno potiskamo na stran in zamegljujemo.

Zato danes, ob tem spominskem obeležju velja izpostaviti, da so korenine na katerih je zrasla slovenska neodvisnost in samostojnost tudi tukaj. Ravno na tem mestu najdemo potrditev za povedano. To je tudi razlog, da sem povezal dogodke, čeprav smo se danes zbrali, da bi se poklonili ob obeležju 192 padlim partizanom in ameriškemu kapetanu Charlesu Fisherju, ki je na včerajšnji dan pred 70 leti padel pod streli nemške okupacijske vojske skupaj s 17 partizani v Češnjicah. To se je zgodilo v času ofenzive na prelomu leta 1944/45, ko so SS divizija Galicija in Rossenerjevi policijski polki poskušali onemogočiti in uničiti partizanske sile na tukajšnjem širšem območju in vzpostaviti pogoje za lažji izmik nemških in kvizlinških sil iz Jugovzhodne Evrope.

Charles Fisher je bil najvišji časnik ZDA, pri slovenski partizanski vojski, ki je padel in leži v slovenski zemlji. Bil je eden prvih zavezniških častnikov in vodja ameriške vojaške misije pri 4. operativni coni. Vodil je skupino, ki je povezovala dobavo, predvsem tehnične in sanitetne pomoči za partizansko vojsko, obenem pa bil tudi zveza zaveznikom med slovenskimi in koroškimi partizani. Ena od njegovih nalog je bila povezana tudi z evakuacijami rešenih sestreljenih zavezniških pilotov na slovenskem. V knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni zasledimo, da je bilo nad Slovenijo sestreljenih 108 zavezniških letal z okrog 750 člani posadk. Med njimi je bila približno tretjina Američanov.  Partizani so jih 362 rešili in našli še 92 mrtvih, Nemci in domobranci pa zajeli okoli 300 in jih pošiljali v vojaška taborišča.

Fišer je izgubil življenje, ko je opravljal službo za zaveznike pri partizanih. Ni mu bilo dano, da preživi in prenaša resnico o osvobodilnem boju v Sloveniji. Mi pa lahko. Ne le zaradi kapetana Fisherja in partizanskega zdravnika Petra Držaja, ki je bil ustreljen na isti dan ter številnih drugih partizanov, ampak tudi zaradi naporov in gorja, ki so ga pretrpeli partizani med to ofenzivo, pa tudi zaradi trpljenja civilnega prebivalstva v vojni nasploh. Predvsem pa zaradi mladih, ki so z nami na današnji slovesnosti.

Povejmo, da je vojna nekaj najhujšega  kar se lahko zgodi posamezni generaciji. Vojna namreč med ljudi prinese ogromno trpljenja, žrtev pa tudi sovraštva. To vemo iz prve velike vojne, pri kateri se letos spominjamo 100-letnice njenih katastrofičnih začetkov. S  katastrofičnim značajem in posledicami prve svetovne vojne se po njenem koncu, ne zmagovalci, še manj pa poraženci, niso strinjali. Po načelu, da lahko bolje in učinkoviteje, so dve desetletji za tem divjali v drugo, še bolj uničujočo morijo. Tudi po drugi svetovni vojni, 70 let zmage nad nacistično in fašistična politiko in strukturami, ki so jo vodile, bomo obeležili prihodnje leto, so mnogi, ki jim je bilo vojnega pekla in uničevanja dovolj, govorili »nikoli več vojne«. Te pa se ni dalo zbrisati iz družbene scene in kot primeren nadomestek se je pojavila hladna vojna. Ta je strašila po Evropi in svetu polna štiri desetletja. Ob omenjenih okroglih obletnicah vojn se, upoštevajoč dogajanja na kriznih območjih danes zdi, kot da si naslednja vojna ali vojne zopet jemljejo zaletišče za odskok v človeški vsak dan. Pri tem se običajno nabere še nekaj ideoloških nasprotij in bratomornega sovraštva tako, da uporabi sile in nasilja ter posledično trpljenju in žrtvam ni videti konca.

Zato je prav, da se ob slovesnostih, kot je današnja spomnimo žrtev, se jim priklonimo, ponovimo zgodovinska dejstva, da ta ne bi izginila ali bila potvorjena in povemo, da si vojne in trpljenja ne želimo več in politike, ki vodijo k temu zavračamo. Pri tem imajo posebej pomembno vlogo ravno domoljubne in veteranske organizacije. V Zvezi slovenskih častnikov, kateremu predsedujem, se tega zavedamo in to poslanstvo pomagamo tudi udejanjati.

Spoštovani. Naj se ob koncu še enkrat zahvalim organizatorjem in vsem prisotnim zaželim srečno in uspešno novo leto.

Hvala

Lepo pozdravljeni spoštovani načelnik Generalštaba Slovenske vojske, predsedniki
in ostali člani veteranskih, domoljubnih in drugih pomembnih organizacij za obrambno-varnostni in zaščitni sistem Republike Slovenije, cenjeni ostali zbrani.

Dovolite mi, da se v imenu vseh prisotnih podpisnikov Letnih načrtov sodelovanja s Slovensko vojsko za leto 2015 zahvalim in dodam nekaj misli.Najprej izražam zadovoljstvo, da je tovrstni proces načrtovanja za leto 2015 zaključen, ker to omogoča tudi lažje ostalo načrtovanje na ravni zvez in temeljnih organizacij in društev, ki ga moramo v večini organizacij še opraviti. Zahvaljujem se vsem, ki ste pri tem sodelovali na, če lahko tako rečem, obeh straneh.

Posebej bi izpostavil odprtost in razumevanje potreb za sodelovanje v Slovenski vojski, v njenem vodstvu, pa tudi v sektorju, kjer so operativno izvajali številna usklajevanja. Zavedamo se, da ste za sodelovanje v Slovenski vojski namenili znatne resurse, še posebej, če upoštevamo, da kriza ne pojenja in vojsko stiska bolj kot kdaj koli prej.

Odkrito moram povedati, da podpiram novi pristop k načrtovanju sodelovanja. Verjamem in prepričan sem, da bo prispeval k večji preglednosti podpore s strani Slovenske vojske, bolj bo spodbujal recipročnost in predvsem omogočal čiste račune. Novi pristop lahko prispeva tudi k večji učinkovitosti sodelovanja, lažje bomo prepoznavni tisti, ki samo prosimo in zahtevamo podporo, od tistih, ki bodo tudi realno pomagali in vračali vojski. Za povedano glede obsežnosti dela pri letošnjem načrtovanju sicer, med nekaterimi našimi organizacijami ne bi dobil povsod podpore, ker jih administriranje kar ubija. Vendar če res podpiramo vojsko in vemo kako, potem to lahko tudi zapišemo in opredelimo. Zato trdim, da smo se v procesu načrtovanja, govorim seveda za Zvezo slovenskih častnikov, veliko naučili o lastnem delu, o prepoznavnosti v družbi in lokalnih okoljih.

Povedano sem izpostavljal zato, ker je prihajajoče leto posebno, saj domoljubne in veteranske organizacije prehajajo pod okrilje in financiranje Ministrstva za obrambo in bo transparentnost finančnih prispevkov in neposredne, imenujmo je materialne pomoči, še kako pomembna.

Vemo tudi, da se vsega ne da niti načrtovati niti izračunati ali celo plačati. V domoljubnih in veteranskih ter drugih organizacijah je veliko tistega, kar bi dogmatično lahko trdili, da nima cene. To izpostavljam, ker danes tukaj zbrane organizacije, vlagajo veliko energije in prostovoljnosti v sodelovanje z vojsko ter so neprecenljiva vez med vojsko in družbo, predvsem na lokalni ravni.

Dovolite, da sklenem še z mislijo o partnerstvu z našo vojsko, ki ga je možno in potrebno še razvijati. Razvijati tudi v smislu zaščite vojske in obrambno zaščitnega sistema pred redukcijami, erozijo ali celo ukinjanjem. Poleg tega pa bi glede nadaljnjega razvijanja partnerstva želel, da se še več poklicnih pripadnikov vojske udejstvuje v organizacijah, ki so danes tukaj zbrane.

Spoštovani

K zahvali za današnji dogodek dodajam čestitke ob bližajočih se praznikih. Vsem želim uspešno leto, ki prihaja in plodnega sodelovanja.

Hvala.

Hvala za besedo g. predsednik, spoštovani zbrani.

Dovolite, da se k današnji razpravi pridružim kot predsednik Zveze slovenskih častnikov, obenem pa tudi kot vojaška oseba, ki ima neposredne praktične izkušnje glede vprašanj o katerih poteka današnja razprava. Pri tem bom spoznanja in osebne izkušnje poskušal aplicirati na zadeve, ki so v domeni parlamentarnega nadzornega organa in kjer bi tudi v Sloveniji veljalo spremeniti normativno ureditev in prakso.

Ko so potekali postopki razrešitve v katerih sem bil neposredno udeležen pred dve in pol leti, sem pri pristojnem ministru na vprašanje, o tem kaj so razlogi za mojo zamenjavo kot odgovor dobil vprašanje, ali mislim, da minister ne sme zamenjati načelnika vojske. Minister seveda ima to pristojnost in temu ni treba posebej oporekati. Pa vendar je treba k temu dodati dve posebnosti. Prva je povezana s tem, da je proces kariernega oblikovanja, šolanja in zagotovitve kompetentnosti prvega vojaka v državi praviloma dolg in drag. Druga pa je v tem, da kaže na izgrajenost in zrelost mehanizmov civilnega nadzora in upravljanja nad oboroženimi silami. Ta značilnost je pomembna tako v domačem okolju, še bolj pa se prepoznava v mednarodnem okolju, zlasti če si v družbi držav, ki prisegajo na urejenost in standarde pri zamenjavah. Naglica pri razrešitvah, lahko daje vedeti, da gre za izključno politično motivirane postopke. Zato je treba biti previden tudi v primerih, ko gre za tako imenovane sporazumne rešitve. Ko bivšega načelnika in generala vojske dajo na dolžnost v New York ali kako drugo svetovno prestolnico na mesto, ki ga bogatejše države in države z večjimi vojskami na podobnih dolžnostih opravljajo s podpolkovniki ali polkovniki, potem je hitro jasno, da je šlo za odstavitev. Če si udeležen pri tem in pravi vojak to kmalu spoznaš, če pa gledaš samo na denar, pač ne.

Odhajajočega slovenskega načelnika generalštaba si bomo njegovi stanovski kolegi zapomnili, kot generala, ki je politiki pomagal porezati celotno generalsko strukturo, bodisi s tem, da jo je postavil na stranski tir, ali si ni prizadeval dovolj za povišanja visokih častnikov in generalov. Na ta način je nastala v Slovenski vojski praznina, ki se bo poznala še dolgo v prihodnosti. Poleg tega pa smo bili zopet v situaciji, ko smo za vodjo generalštaba postavili brigadirja, ki po slovenski zakonodaji ni general. To izpostavljam tudi zato, ker je brigadir Osterman izpolnil pogoje za povišanje v čin generala, pred njegovim predhodnikom in ni bil povišan. Da bi bila ironija še večja, mu generalske insignije niso bile dane niti ob imenovanju na dolžnost prvega vojaka. Slovenija mora spremeniti prakso na tem področju, zlasti če hoče biti primerljiva z državami v Zavezništvu. Zadrževanje poviševanj visokih častnikov in generalov, pa je poleg neenakopravne obravnave javnih uslužbencev, kar vojaki zaenkrat še so, tudi posebna vrsta političnega šikaniranja tistih, ki bi morali skrbeti za učinkovito vodenje in izgradnjo vojaških struktur. Parlamentarni odbor za obrambo pri tem nima neposrednih pristojnosti, kot nadzornik pa lahko veliko prispeva k izboljšanju prakse.

20 LET DELOVANJA ZVEZE SLOVENSKIH ČASTNIKOV V SAMOSTOJNI SLOVENIJI

Aktivnosti za vzpostavitev nove organizacije rezervnih častnikov v Sloveniji so se začele jeseni leta 1993. 12. oktobra 1993 je bil tudi volilni zbor na katerem je bilo zamenjano prejšnje in izvoljeno novo vodstvo. Za uradno ustanovitev organizacije jemljemo leto 1994, saj je bila registrirana 8. marca 1994 kot Združenje častnikov Slovenije (ZČS) z novim statutom, programom dela in prostovoljnim vključevanjem. Leta 1997 je bil Združenju podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu

10. marca 2007 je bilo Združenje preimenovano v Zvezo slovenskih častnikov (ZSČ) in 17. marca 2003 pa mu je podaljšan status društva, ki deluje v javnem interesu za pet let. 18. avgusta 2009 je ponovno dodeljen status društva, ki deluje v javnem interesu na področju obrambe.

ZSČ je, ob dvajsetletnici delovanja v samostojni Sloveniji, 29. marca 2014, na skupščini sprejela nov statut, ki je usklajen z novim zakonom o društvih. V statutu je opredeljeno, da Zveza slovenskih častnikov, kot organizacija posebnega družbenega pomena, povezuje območna in občinska ter interesna združenja, ki delujejo na področju obrambe, zaščite in varnosti v Republiki Sloveniji. Je prostovoljna, samostojna, stanovska, interesna in strokovna zveza društev. V svojih vrstah združuje vojaške častnike, podčastnike in vojake ter druge strokovnjake s področja obrambe, zaščite in varnosti, ki s svojim delovanjem prispevajo k popularizaciji vojaških in drugih obrambno-varnostnih poklicev ter k obrambni in zaščitni pripravljenosti Republike Slovenije.

Članice ZSČ so organizirane v lokalnih okoljih na ravni občin ali območij in interesnih združenj. Posebej si prizadevajo za krepitev domoljubja, pomoči in solidarnosti ter ohranjanje dejavnosti in organizacijskih oblik na obrambno-varnostnem in zaščitno-reševalnem področju.

Ker se sestava članstva, pa tudi delovanja organizacij in zveze v celoti več ne reprezentira v imenu in kratici ZSČ je vprašanje časa, kdaj se bomo spopadli s to, ne le semantično, preobrazbo.

ZSČ je članica Zavezniške konfederacije častnikov rezerve (CIOR), Gamingške Iniciative (GI), ki povezuje druženja častniških organizacij srednje Evrope in Zavezniške konfederacije podčastnikov rezerve (CISOR). Poleg tega je Združenje vojaških gornikov Slovenije (ZVGS) članica Svetovne federacije vojakov gornikov (IFMS), Društvo letalcev in ljubiteljev vojaškega letalstva pa članica Evropskega partnerskega letalskega združenja (EPAA). ZSČ v obdobju 2014 do 2016 predseduje mednarodni organizaciji CISOR.

Od samih začetkov do slovenske osamosvojitvene vojne

Tako kot s predhodno skupno državo, je tudi v organizaciji rezervnih častnikov in podčastnikov po slovenski osamosvojitveni vojni narejen prelom. K predstavitvi celovite slike organiziranja rezervnih častnikov in podčastnikov na območju Slovenije po koncu druge svetovne vojne, pa je smiselno dodati tudi nekaj informacij o razvoju in delovanjih, ki so prehodila današnji organiziranosti.

Ustanovitev slovenske častniške organizacije sega v leto 1952. Sprva je povezovala le rezervne oficirje pod imenom ZRO – Zveza rezervnih oficirjev, da bi kasneje odprla vrata tudi za enakopravno sodelovanje podčastnikov in to pod imenom ZROP – Zveza rezervnih oficirjev in podoficirjev.

Njen nadaljnji razvoj je vplival na to, da se je zaradi vsesplošnih političnih razmer ZROP v sedemdesetih letih preimenovala v ZRVS – Zvezo rezervnih vojaških starešin. V tem obdobju je dosegla največji razcvet in največjo moč svojega delovanja v bivši državi. Svojo pozicijo je organizacija utrjevala skozi 80. leta, da bi jo čas osamosvajanja in vojne dosegel nekoliko nepripravljeno. Takrat je njeno delovanje zastalo. Iskale so se nove rešitve in nove metode dela.

Čas po osamosvojitveni vojni je prinesel nove rešitve in potrebo po preoblikovanju delovanja te vojaško strokovno stanovske zveze. Zato je leta 1993 prišlo do velikih vsebinskih sprememb. Te so privedle do odločitve, da se v njeno članstvo lahko vključijo tudi pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe in v njej ustvarjalno delujejo.

Na zanimiv način razvojno pot ponazarjajo tudi kratice častniških in podčastniških zvez na območju Slovenije od 1952 do 2014: ZRO – Zveza rezervnih oficirjev, ZROP – Zveza rezervnih oficirjev in podoficirjev, ZRVS – Zveza rezervnih vojaških starešin Slovenije, ZČS – Združenje častnikov Slovenije in ZSČ – Zveza slovenskih častnikov.

Iz predstavljenega je razvidno, da je organiziranost šla skozi zelo pestra razvojna obdobja, tako v 40-letnem obdobju od 1952 do 1992, kot tudi v 20-letnem obdobju v samostojni Sloveniji od 1994 do 2014. Delovanje je potekalo v različnih sistemih in razmerah tudi normativnih bodisi, da jih opazujemo s stališča obvezne udeležbe v organizacijah, bodisi s stališča prostovoljnega članstva in delovanja kot društvo pomembno za obrambno področje. Kljub razlikam pa lahko zaključimo, da je vedno šlo za stanovsko vojaško-strokovno organizacijo, ki je pomembno prispevala k vsakokratni obrambni pripravljenosti.

Pri opazovanju sprememb pa lahko zaključimo še, da so ravno člani te organizacije bili ne le sopotniki pomembnih tranzicijskih sprememb v procesih demokratizacije in pridruževanju mednarodnim integracijam ampak tudi nosilci preobrazbe na obrambno-vojaškem in zaščitno-reševalnem področju. Velika večina njih je omenjeno spremembo morala opraviti že v procesu osamosvajanja in vojni za samostojno Slovenijo, bodisi kot pripadniki Teritorialne obrambe Slovenije ali kot ostali udeleženci slovenskih obrambnih in zaščitnih struktur.

Vodilno osebje organizacij v Sloveniji

Prvi predsednik ZRO v Sloveniji je bil partizanski general Jaka Avšič. Sledili so mu Korbar Slavko, Japelj Janez, Kotnik Stane, Jerkič Branko in Pavčič Edvard. Slednja sta bila pred zasedbo dolžnosti kot generala tudi komandanta RŠTO.

Po osamosvojitvi so organizacijo vodili: polkovnik Butara Miha 1993 – 2010, polkovnik, dr. Potočnik Bojan 2011- 2012, generalpodpolkovnik Gutman Albin 2012 – 2014 in od 29. 3. 2014 generalmajor, dr. Šteiner Alojz.

Organizacija je v dvajsetletnem obdobju imela dva sekretarja (od 2011 generalnega sekretarja) in sicer stotnika 1. st. Ljubič Janka, ki je bil v organizaciji zaposlen od 1984 do 2012, mandat pa zaključil marca 2014 in od 29. marca 2014 brigadirja Jugovec Martina. Od leta 1976 do 2012 je kot strokovna administrativna sodelavka bila zaposlena tudi Irena Knavs.

Sodelovanje med ZSČ in SV

Danes imamo razvejano sodelovanje med Slovensko vojsko in Zvezo slovenskih častnikov. To se manifestira v mnogih skupnih aktivnostih za katere imamo podlago v Letnem načrtu sodelovanja, ki ga ZSČ vsako leto podpiše s Slovensko vojsko. Z načrtom so opredeljene mnoge vojaško strokovne vsebine, strokovna usposabljanja, obojestransko sodelovanje , odpiranje pomembnih vprašanj za lokalne skupnosti in tudi za uveljavljanje vseh potrebnih povezav. V tem duhu opravlja ZSČ vlogo povezovalnega dejavnika med Slovensko vojsko in civilno družbo, vlogo, ki ji daje kredibilnost za uspešno in učinkovito delo v korist slovenske obrambe. Veliko izzivov pa ostaja odprtih tudi za prihodnost.

dr. Alojz Šteiner
Predsednik ZSČ