V četrtek, 19. marca, je član izvršnega odbora ZSM mag. Mirko Cigler, upokojeni veleposlanik in publicist, izvedel predavanje o vojni v Iranu. Mirko Cigler je v živo doživljal ureditev meje med Iranom in Irakom, ki je sodeloval pri razmejitvi obeh držav, ob koncu vojnega leta 1988. Tudi sedaj poglobljeno spremlja vojaško dogajanje ob napadu na Iran in iranskem vojaškem odzivu na ta napad. Sedanjo je Cigler vojaško analiziral z vojaškega stališča in možnosti za vojaško rešitev konflikta. Po koncu vojaške kariere je služboval v slovenski diplomaciji. Sedaj pa objave prispevkov o geopolitičnih razmerah v prispevkih priloge Objektiv v Dnevniku. Predavanje je organiziralo Slovensko društvo za mednarodne odnose. Med okoli 50 udeleženci smo bili tudi predstavniki Združenja slovenskih mirovnikov.
Predavatelj je predstavil svoja razmišljanja o trenutnih vojaških dogodkih, na podlagi preučevanja zapisanega, kakor tudi osebnega poznavanja razmer v Iranu ter na Bližnjem vhodu. Izpostavil je, da vojni cilji niso povsem jasni, ter da je Iran v poškodovanih udarcih izvedel kar nekaj aktivnosti, ki jih, tudi po zadnjih besedah, začetniki napadov niso pričakovali. Na primer napadov na sosednje arabske države. Predvsem pa je bilo premalo pomen Hormuške ožine in s tem posledicami, ki jih v tem trenutku čutijo naftni trg. Izpostavil je tudi sposobnost prilagajanja in uspešnosti iranskih sil. Pri tem je izpostavil tudi anekdoto iz časa, ki je bil namestnik poveljnika sektorja, kjer so izvajali nadzor spoštovanja premirja med Iranom in Irakom. Skoraj mesec dni so poskušali vstopiti v stik s poveljnikom iranske divizije, kjer je delovala v njihovem sektorju. Ko jim je častnik za povezave, ki je mesec dni sodeloval z njimi, uredil sestanek s poveljnikom, se je izkazalo, da je prav on poveljnik divizije. Predavatelj je izpostavil, da je režim do prebivalstva, ki se z njimi ne strinja zelo okruten. Hkrati pa je vzpostavil moralno dilemo, ali je zaradi tega potrebno uničiti celotno državo. V tem trenutku je očitno več kot očitno, da je iranska vojska vedno sposobna bojno delovati na posameznih področjih, predvsem z raketami in droni. Hkrati pa odstranitev vodstva države in vojaških sil lahko pomeni tudi prekinitev celovitega nadzora. Zaenkrat je videti, da sistem še deluje. V kolikor pa bi v celoti razpadel bi to lahko omogočilo, da posamezniki z najbolj radikalnimi stališči začnejo delovati samostojno. To bi lahko bilo še posebej nevarno, če bil obogateni uran, ki ga imajo prišli v posest tistih, ki menijo, da nimajo kaj izgubiti. To pa lahko pripelje, do potencialno zelo nevarnih dogodkov. To so le nekatera razmišljanja. Kaj pa se bo zgodilo na koncu, ki ga v tem trenutku ne boste videli, bomo vedeli v neopredeljeni prihodnosti.
Besedilo na fotografiji: V. Maraš




