Večina schengenske meje v Beli krajini poteka po reki Kolpi, ki jo belokranjski častniki spoznavamo na tradicionalnih spustih. Zajeten kos meje pa je tudi »suhe – zelene«, ki je v celoti v metliški občini. Člani OZSČ Bele krajine smo si zadali nalogo, da bomo v nekaj orientacijskih pohodih raziskali ta del te močno razčlenjene in vijugaste meje. Ker pa v naravi meja še ni točno označena, je bila naša naloga, da najdemo določene delovne točke na meji in ocenimo njem potek.
Prvi del spoznavanja tega dela južne slovenske meje smo opravili lansko pomlad od Vahte na Gorjancih do Brezovice pri Metliki. Za letos pa smo se pripravili na pohod od območja Brezovice do Krašnjega vrha. Na naš orientacijski pohod smo poleg članov Območnega združenja slovenskih častnikov povabili še stanovske prijatelje iz OZSČ Novo mesto, Krško in Brežice, pripadnike Teritorialnega polka 72. brigade Slovenske vojske iz vojašnice Franca Uršiča v Novem mestu, belokranjske veterane vojne za Slovenijo, veteransko društvo Sever za Dolenjsko in Belo krajino, pripadnike postaje mejne policije iz Metlike, člane Kluba praktičnega streljanja Črnomelj, metliške planince in lovce ter člane OO ZZB NOV iz vseh treh belokranjskih občin.
V soboto, 17. marca 2018, smo se pohodniki od 7.30 dalje zbrali ob cesti Bušinja vas – Radovica (ki štirikrat prestopi državno mejo; v vasi Brezovica meja celo razdeli hišo in gospodarska poslopja) pri odcepu proti Bojanji vasi. Vreme tega dne ni bilo obetavno. Že od ranega jutra dalje je deževalo. Takemu vremenu primerno smo se opremili in pod vodstvom člana predsedstva našega OZSČ Antona Šukljeta smo se ob meji napotili v smeri hrvaške vasi Liješće mimo cerkve Sv. Ivana s pokopališčem, ki prav tako stoji na hrvaški strani meje.
Pri vasi Liješće smo se na razglednem mestu orientirali, poznavalci pa so nam predstavili nekatere zanimivosti, vezane na te kraje.
Pot smo nadaljevali ob državni meji za Bojanjo vasjo, nad katero je sledil orientacijski postanek. Nadaljevali smo mimo kote 491 proti severovzhodu do kraške jame Pečenjevka, ki je ogromen, 60 metrov globok kraški ponor. Odtod smo se vzpeli v vas Keseri, ki jo je meja razdelila, tako da je le ena domačija ostala v Sloveniji, vse ostale pa so v Republiki Hrvaški. Pri slovenski domačiji nas je pričakal gospodar s soprogo – družina sedaj sicer živi v Metliki. Gospodar nam je podal nekaj informacij o težavah, ki jih je vnesla meddržavna meja.
Po malici iz nahrbtnika smo se znova spustili v sotesko potoka Jamnik, ki smo ga proti toku kar nekaj časa spremljali. Zaradi predhodnega topljenja snega in zaradi sobotnega dežja je bil potok zelo vodnat in deroč. Na točki pri mlinih na Jamniku nas je naš današnji vodja seznanil z zgodovino teh, sedaj že porušenih mlinov.
Pot smo nadaljevali iz kanjona Jamnika proti vzhodu pod hrvaško vas Badovinci, kjer smo se po težkem in razmočenem terenu spustili v kanjon Priseljskega potoka. Tu smo imeli priložnost, da smo na skrajni severovzhodni točki našega pohoda občudovali mogočen slap na tem, tega dne zelo vodnatem potoku.
Ob potoku smo se usmerili proti jugu v smeri Radovice. Kmalu smo zapustili sotesko in se usmerili strmo stran od meje proti zahodu na 500 m od meje oddaljeni Krašnji vrh, ki smo ga dosegli po dobrih petih urah skupne hoje.
V koči metliških planincev na Krašnjem vrhu (542 m n/v) so naši člani in planinci poskrbeli za okusen golaž, ob zakurjeni peči pa smo lahko nekoliko posušili našo premočeno opremo.
Čas ob kozarcu belokranjske kapljice je kar prehitro minil in pozno popoldne smo se z avtomobili napotili proti domu. Čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno, smo skupaj ugotovili, da je za nami uspešen dan in da smo zadano nalogo izpolnili. Misli in besede pa so nam že uhajale k naslednji etapi poti ob schengenski meji drugo leto.
Besedilo in fotografije: Peter Golobič